Sredozemski povezovalec

Odšel je neverjetno nadarjeni arhitekt, kolega, prijatelj, vzgojitelj mlajših kolegov sodelavcev,  eden tistih, ki te mnogokrat zapustijo, a ostanejo  vedno s teboj. Ob žalovanju in besu sem tudi nekako vendarle srečen, da sem imel priložnost biti njegov sopotnik.

Matjaž Garzarolli, arhitekt (1948 - 2018) Foto: Petra Mezinec
Matjaž Garzarolli, arhitekt (1948 - 2018) Foto: Petra Mezinec

Matjaž Garzarolli je bil med agilnejšimi že med študijem arhitekture na tedanji Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. Bil je med tistimi, ki smo v okviru seminarja, ki ga je vodil arhitekt in kasneje zaslužni profesor in akademik Edo Ravnikar, sodelovali pri uresničevanju profesorjeve ideje o drugačnem, bolj odprtem šolanju.  Ob delu v seminarju pa smo kljub profesorjevemu nasprotovanju še kot študentje sodelovali v javnih natečajih, slovenskih in jugoslovanskih, najprej s starejšimi kolegi,  kasneje tudi sami.

Agilni študenti

Posebno tesno sva sodelovala midva. To je bilo večkrat tudi iskanje še ne načetih in neznanih rešitev. Mnogokrat jih nisva znala uresničiti in so čakale na večjo izkušenost. A bili so tudi uspehi, ko sva ali smo, in to celo z velikim uspehom, konkurirali že strokovno uradno formiranim diplomiranim kolegom! Matjaž je bil pobudnik udeležbe večje skupine študentov iz seminarja, ki smo se v Londonu udeležili  poletne šole že takrat slavne Architectural Association, School of Architecture.

Proti koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja je Matjaž Garzarolli z Vojtehom Ravnikarjem, Markom Deklevo in Egonom Vatovcem v Sežani ustanovil Skupino Kras, ki je v osemdesetih postala pri nas gotovo najbolj prodorna arhitekturna skupina.

Bil je med člani skupine mladih arhitektov, ki je  v osemdesetih letih prevzela uredništvo revije AB, arhitektov bilten, ki je takrat iz društvenega glasila prerasla v eno pomembnih združevalnih  revij jugoslovanskega prostora, ne le v ožjem strokovnem polju, temveč mnogo širše. In prav Matjaž je bil tudi tisti, ki je v vse strokovne angažiranosti in aktivnosti znal umestiti široko in raznoliko sproščeno družabno spremljavo, tja do pravih norij!

Najina pot neposrednega projektantskega sodelovanja se je počasi razcepila, seveda pa ne tudi prijateljstvo!  

Skupina Kras

Proti koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja je Matjaž Garzarolli z Vojtehom Ravnikarjem, Markom Deklevo in Egonom Vatovcem v Sežani ustanovil Skupino Kras, ki je v osemdesetih postala pri nas gotovo najbolj prodorna arhitekturna skupina. Leta  1980 so za tedaj povsem  inovativne projekte za trgovino in pošto v Vremskem Britofu, za Občinsko stavbo v Sežani in tamkajšnji Kulturni dom Srečka Kosovela, prejeli nagrado Prešernovega sklada in zvezno Borbino nagrado. Vsaka od teh zgradb na svoj način vzpostavlja posebno občutljiv odnos s kontekstom.  

Upam si trditi, da so prav projekti v obdobju Matjaževega intenzivnega delovanja v skupini izstopali v svojem naboju, kar je potrdil tudi Francesco Dal Co, dolgoletni urednik ene vodilnih svetovnih arhitekturnih revij Casabella.

Garzarolli je bil med ustanovitelji mednarodnih srečanj Piranski dnevi arhitekture, ki v dosedanjih 36. letih svojega delovanja kot najstarejši mednarodni arhitekturni simpozij gojijo arhitekturno misel in gostijo mnoge evropsko in svetovno pomembne arhitekte, med njimi nosilce Pritzkerjeve nagrade. Predvsem pa so Piranski dnevi  arhitekture že v začetku  osemdesetih razširili povezavo strokovnih krogov široko čez meje naše takratne države, v območja Sredozemlja in srednje Evrope. 

Povezovalec v prostoru

Že v svojem sežanskem obdobju je bil Garzarolli pobudnik za intenzivnejše strokovne navezave na tržaško in videmsko, ki so kmalu prerasle v prijateljstva. Tako je bil boter nastanku Fabianijeve fundacije, kjer sta bila čez mejo aktivna Marco Pozzetto  in Vladimir Vremec. S Pozzettom je kasneje v Miramaru organiziral sploh prvo razstavo o Fabianijevem delu!

Potem, ko je Skupina Kras kot skupina dozorela in se razšla, je svoje delo nadaljeval z mnogimi objekti in ureditvami odprtega urbanega prostora na Primorskem. Za ureditev Galerije Avgusta Černigoja v Lipici in parterja palače piranske občinske stavbe je v letu 1990 prejel Plečnikovo medaljo.

Med projekti v slovenski Istri še danes  izstopajo njegove ureditve odprtih površin. S projektom in realizacijo prenove koprskega Prešernovega trga mu je bila leta 1997 podeljena Plečnikova medalja. Pri srečanju z nekdanjim vstopnim prostorom v mesto je  znal bolj kot kdor koli v Istri prisluhniti prostoru in njegovemu dostojanstvu. Tu ne gre le za projektantsko spretnost in iznajdljivost, marveč tudi za globoko spoštovanje in razumevanje prostora in nasploh tistega, kar nam je bilo prepuščeno v varstvo: občutil je namreč pomembnost velikih elementov obstoječega tlaka, njihovega avtohtonega  materiala ter načina njihovega sestavljanja, kar vse tvori ambient in atmosfero prostora.  Izdvojil je še zdrave značilne velike  kamnite klade ter z njimi oblikoval veliko osrednjo preprogo trga, ki je nato dobila obrobo z novim tlakovanjem, seveda vse v materialu, ki je tu domač, a sestavljen na avtorski način. Rad je povedal, da ga je za to delo priznana italijanska arhitektka, Tržačanka Gigetta Tamaro, počastila z izjavo: “Tole ti bom ukradla!” 

Ne le pri svojem delu, pri vsakem razmisleku in razgovoru, je vsako snov vedno znova postavil v kar najširši okvir, v vsaki stvari je iskal vse mogoče navezave, kar je obravnavano temo mnogokrat postavljalo v sprva nepričakovane dimenzije. 

Nedokončane zamisli

A mnoge njegove zamisli, mnogi obetajoči načrti, so ostali tudi nedokončani. Med njimi tako ni uspel uresničiti projekta lastne družine, čeprav mu je vendarle zelo pomembna. Zastavljene želje je ustavljala bolezen, ki ga je v počasi naraščajočih oblikah spremljala že vse od študentskih časov.

Garzarolli je bil kljub nezavidljivem stanju bolezni v svojih zadnjih letih še vedno poln načrtovanja in projektov: med njimi ni uspel s knjigo o petdesetih letih urbanističnega razvoja Banjaluke, mesta, ki danes kaže sledi najinega uspešnega študentskega natečajnega projekta iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja; razmišljal je o splošnem zakonu o urejanju prostora Slovenije; zasnoval je in enkrat tudi uresničil letno srečanje na temo širše kulture prostora v Matavunu. Ni uspel z zasnovo TV serije o odprtem urbanem prostoru kot o nosilcu mestnega značaja, ki jo je prav ta čas načenjal v sodelovanju s TV Koper Capodistria … A vsako življenje je ob svojem koncu neka nedokončana želja.


Najbolj brano