Razstava, ki ne pušča upanja

Fotograf Andrej Perko se je v Pilonovo galerijo vrnil z razstavo, ki izvira iz dnevniških zapisov. Na bojiščih prve svetovne vojne jih je pisal France Koblar. Perko gledalcu skozi fotografije ponuja lastna občutenja ob prebiranju tastovih zapisov in protestira zoper vojno kot največje zlo.

Na otvoritvi razstave sta Andreja Perka in njegove fotografije obiskovalcem predstavili kustosinja  Tanja Cigoj (levo) in  direktorica Pilonove galerije  Tina Ponebšek.  Foto: Alenka Tratnik
Na otvoritvi razstave sta Andreja Perka in njegove fotografije obiskovalcem predstavili kustosinja Tanja Cigoj (levo) in direktorica Pilonove galerije Tina Ponebšek.  Foto: Alenka Tratnik

AJDOVŠČINA > “Vojska, sovražim te in vse, ki jo hočejo. Mi hočemo živeti - ne slepo pasti. Vojska ne ustvari zemske domovine - ker je krivična - ker je slepa.” je leta 1914 v dnevnik zapisal mladi France Koblar iz Železnikov, ki je preživel obe svetovni vojni in postal literarni zgodovinar. Zapise sta iz krempljev pozabe s transkripcijo iztrgala njegova vnukinja Andreja Koblar in njen mož Andrej Perko, ki je predlani v samozaložbi izdal fotografsko knjigo Mi hočemo živeti ...

Razstava, s katero se po 16 letih vrača v Pilonovo galerijo, zaokrožuje njegov štiriletni projekt raziskovanja in interpretiranja Koblarjeve izpovedi skozi fotografije krajev in motivov vojne morije na vzhodni in soški fronti. “Vse fotografije so nastale kot posledica mojih misli ob prebiranju dnevnika, so nekakšen tok misli in ne zgolj dokumentirane podobe. Seveda sva z Andrejo obiskala Galicijo in se sprehajala ob Dnjestru, da sva začutila prostor in reko, o kateri je Koblar govoril, da bo njegova smrt, tako mrtvaško tiho teče,” je Perko povedal ob odprtju razstave zanj značilnih črno-belih analognih fotografij.

Kustosinja Tanja Cigoj je v spremnem katalogu zapisala, da avtor skozi izrazno, likovno in vsebinsko dognana poglavja serij odgrinja eno samo zgodbo, ki jo brezobzirno diktira vojna: razosebitev posameznika ter končno razčlovečenje v smrti: “Perko v izrazoslovje fotografij ne pripušča nobenega upanja in obenem ne dopušča pozabe - četudi si je želimo. Njegove fotografije nas potisnejo onkraj brezosebnega in odmaknjenega, v sfere bolečega spominjanja.”

Avtor dodaja, da je razstava črna, brezizhodna in se prav lepo poda prednovoletnemu vzdušju, “ko je vse polno igrivosti, ker je današnja družba pravzaprav družba spektakla, lepote, mladosti, nakupovalnih centrov ... in je treba razmisliti, kakšni bodo tempi futuri”.

Razstava bo na ogled do 20. januarja, danes ob 17. uri pa bo obiskovalce v spremstvu kustosinje po njej vodil avtor.


Najbolj brano