“Človek mora pisati o tem, kar ima v sebi”

V Čitalnici Fulvia Tomizze v Kopru so nedavno pripravili srečanje z dr. Aksinjo Kermauner, pedagoginjo, univerzitetno profesorico, novo predsednico Društva slovenskih pisateljev ter avtorico številnih raznolikih in zanimivih knjig.

Aksinja Kermauner (levo) se  je v pogovoru z Vladko Tucovič Sturman sprehodila skozi svoj opus.  Foto: Andreja Sopič
Aksinja Kermauner (levo) se je v pogovoru z Vladko Tucovič Sturman sprehodila skozi svoj opus.  Foto: Andreja Sopič

KOPER > Z Aksinjo Kermauner, ki je po Miri Mihelič šele druga predsednica pisateljskega društva, se je v okviru cikla Ta veseli dan kulture pogovarjala dr. Vladka Tucovič Sturman s Fakultete za humanistične študije, druženje pa je obogatil še študentski orkester Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem pod mentorstvom Vladimirja Batiste.

Gostja, ki je 26 let kot učiteljica slovenščine in likovnega pouka poučevala slepe in slabovidne, danes predava na Pedagoški fakulteti v Kopru. Odraščala je v pisateljski družini Tarasa Kermaunerja in Alenke Goljevšček, literarno pot pa leta 1977 začela s pesniško zbirko Ples pravljic. V njenem opusu so številne knjige tako za otroke in mladino kakor za odrasle.

Med koprskim pogovorom je predstavila svojo fenomenološko raziskavo o slepoti, ki jo je opisala v knjigi Na drugi strani vek. Iz radovednosti se je s posebnimi očali začasno oslepila, dvakrat za osem dni: “Imela sem velike težave z ravnotežjem, pa tudi komunikacija z več kot štirimi ljudmi je bila težavna.”

Je tudi avtorica prve slovenske tipanke Snežna roža, slikanice za slepe. Opremljena je z brajevo pisavo in ilustracijami, ki se jih da otipati. Uspešna je bila tudi s tipno slikanico Žiga Špaget gre v širni svet, ki je doživela že dve nadaljevanji. Za tretji del, Žiga Špaget je za punce magnet, je spomladi dobila nagrado desetnica Društva slovenskih pisateljev.

Aksinja Kermauner je tudi avtorica prve slovenske knjige v lahko berljivem načinu. Cvetje in ogenj je knjiga za odrasle z motnjami v duševnem razvoju, dislektike in ostale “oklevajoče bralce”.

Je tudi mladinska pisateljica, a se ji ta oznaka zdi “trapast naziv”, je zaupala obiskovalcem v Kopru. Ne zdi se ji primerno razlikovati med pisatelji: “Sem dvoživka, pišem za oboje.”

Njen najslavnejši mladinski roman Berenikini kodri je zgodba o deklici z albinizmom. “Znanje zapakiram v zgodbo, dodam ščepec spolnosti, mamil in še česa,” je avtorica izdala svoj recept.

Aksinjo Kermauner bralci poznajo še po trilogiji za odrasle Dnevnik Hiacinte Novak. Ker je glavna junakinja poštna uslužbenka, se je pisateljica na pošti tudi temeljito seznanila s tamkajšnjim delom. “Človek mora pisati o tem, kar ima v sebi, ne pa o nečem, kar nosijo drugi. In vedno mora biti do potankosti seznanjen s tistim, o čemer piše,” je še dejala.  


Najbolj brano