Več Nabeelov, boljši svet?

Ob robu globalne konference Združenih narodov o migracijah je v Marakešu potekal tudi manj odmeven globalni forum županov. Približno 70 županov iz vsega sveta je na njem razpravljalo, kako se v praksi spoprijemajo z migrantsko problematiko. Čeprav ta nesporno zahteva globalni pristop, so po drugi strani mesta in občine tisti, ki se z njo na lokalni ravni soočajo v praksi in zato lahko tudi svetujejo na podlagi konkretnih izkušenj s terena.

Med sodelujočimi je bil kot edini iz Slovenije tudi postojnski župan. Govoril je o tem, kako Postojna kot Unicefovo otrokom prijazno mesto že več kot dve leti vsakodnevno živi z mladoletnimi migranti, ki jih je sprejela v svoje lokalno okolje. Ne gre se slepiti, da se strokovna ekipa, ki se v postojnskem dijaškem domu ukvarja z mladoletniki brez spremstva, ne sooča s številnimi zahtevnimi izzivi, saj gre za posebej ranljivo skupino otrok, ki preživljajo težke preizkušnje, travme in zato potrebujejo ustrezno psihosocialno oskrbo. A vendarle se v tem času ni zgodilo nič od tega, s čimer so nekateri strašili.

Postojnčani so zato lahko ponosni, da niso podlegli predsodkom in so tem mladim, pravzaprav otrokom, dali vsaj priložnost.

Postojnčani so zato lahko ponosni, da niso podlegli predsodkom in so tem mladim, pravzaprav otrokom, dali vsaj priložnost. Številke kažejo, da je večina tukaj ni izkoristila, zato se bo nemara kdo spotaknil ob visoke stroške, ki jih naša država plačuje za ta projekt. A vendarle se je bilo zaradi slehernega primera, ki vzbuja upanje, da bo integracija uspešna in da ti otroci ne bodo več izpostavljeni tveganjem in nevarnostim izkoriščanja in nasilja, vredno potruditi.

Postojna je tako eden zelo redkih krajev pri nas, kjer sobivanje z (mladoletnimi) migranti postaja del običajnega vsakdana. Začetna nelagodnost se ob srečanjih na ulici postopno umika. Nezaupljivost zamenjujejo pozdravi.

Želimo verjeti v iskrenost besed 19-letnega Nabeela iz Pakistana, ki živi, se šola in dela v Postojni, da je treba spoštovati kulturo okolja, v katerega si prišel. Če si bomo v Evropi prizadevali, da bo takšnih Nabeelov, ki so pač naša realnost, več, in se bomo dejansko osredotočili na projekte, ki omogočajo uspešnejšo socialno in ekonomsko integracijo, zlasti mladih, potem bo tudi izoliranosti, marginalizacije in posledično radikalizacije manj.

---

---