Pisatelj, slikarka in glasbenik

Mojca Senegačnik in Bor Seušek, slikarka in glasbenik, sta vsak na svoj način črpala iz Cankarjeve zapuščine in dokazujeta, da je pisateljeva beseda univerzalna, večna in ostaja še kako aktualna. V Kosovelovi knjižnici v Sežani so se poklonili stoti obletnici pisateljeve smrti in se spomnili na dva pomembna dogodka v lastni zgodovini.

V dela Mojce Senegačnik so Cankarjeve misli  vstopale ob  ponovnem prebiranju njegovih knjig.    Foto: Rožana Švara
V dela Mojce Senegačnik so Cankarjeve misli vstopale ob ponovnem prebiranju njegovih knjig.  Foto: Rožana Švara

SEŽANA > Razstavljena dela Mojce Senegačnik so slike in ilustracije manjših formatov iz ciklov Iz mojega ateljeja in njegovega življenja in sanj ter Melanholija. Gre za nekakšne dnevniške odtise, slikarsko beležnico, ki nastaja mogoče brez posebnega cilja, a iz posebne, osebne nuje, je umetnica v torek pojasnila na otvoritvi.

Pritegnil jo je zgodaj

Cankarjevi zapisi in misli so začeli “zahajati” na njena platna po naključju, ko je naletela na likovni natečaj ob Cankarjevem letu. Nanj se sicer ni mogla prijaviti, je pa začela razmišljati o vplivu, ki so ga že v otroštvu nanjo imela Cankarjeva.

“Spontano se mi je začel vračati spomin na to, kako sem včasih uživala ob njegovih besednih zvezah in poetičnih opisih. Mogoče sem bila malo čudaški otrok, a všeč mi je bil že v zadnjih razredih osnovne šole,” se spominja. Kasneje je Cankarja spoznavala prek pamfletov, političnih govorov in razmišljanj o kulturi.

Ob ponovnem prebiranju pisateljevih del so se njegove misli iz različnih obdobij začele spontano vrivati v plasti barve in se kot grafiti naselile na slikah. “Tega si po akademiji nikoli ne bi dovolila,” pravi. “Takrat je človek najpametnejši in ima najtrdnejša načela, kar je tudi prav. Zdaj, toliko let kasneje, pa se s tem ne obremenjujem več. Že od nekdaj imam rada grafizme kot likovne elemente in surovost, primitivizem, znan že od jamskega slikarstva.”

Mojca Senegačnik se je rodila v Celju, od leta 1995 pa živi v Komnu, kjer ustvarja v dolgih nočeh ob glasbi. Leta 1994 je dobila študentsko Prešernovo nagrado in leto kasneje zaključila študij na Akademiji za likovno umetnost. Je tudi mentorica likovnega krožka v komenski knjižnici.

Bor Seušek je ljubljanski kantavtor, ki je več let preživel v Kopru, na Kras pa ga veže predvsem spomin na sodelovanje s Kulturnim društvom Borjač. Pot do uglasbitve Cankarjevih črtic iz zbirk Moje življenje in Podobe iz sanj je tako opisal: “Pred leti sem pisal o nesrečni ljubezni. Nato sem se poročil in nesrečnih ljubezni ni bilo več, s tem pa niti vsebine, o kateri sem prej pisal. Žena mi je predlagala, naj kaj preberem. Naletel sem na Cankarja. Potem je rekla: 'Pa ravno Cankarja?' Takrat sem si postavil cilj: njej in drugim dokazati, da je mogoče Cankarja uglasbiti.”

Med dvanajstimi pesmimi, poimenovanimi Črtice v štiklce ali Če Cankar bi popevke zlagal, najdemo Skodelico kave, Kostanj posebne sorte in Pehar suhih hrušk. Kantavtor hudomušno in tenkočutno interpretira Cankarja, nastop pa pospremi s kratkimi uvodi, ki osvetljujejo življenje največjega slovenskega pisatelja.

70 let knjižnice

Kosovelova knjižnica praznuje 70. rojstni dan in 55 let od poimenovanja po pesniku, je povedala ravnateljica Magdalena Svetina Terčon: “Odločili smo se, da ne bomo praznovali bogato, ampak bomo denar raje porabili za knjige in večere, kakršen je ta. Odločili smo se le za eno spremembo - ob tej priložnosti je knjižnica dobila nov logotip.”


Najbolj brano