Pri 76 letih še kar nažiga po kitari

Ne, še zdaleč ni onemogel starček na berglah stare slave. Paul McCartney, najuspešnejši skladatelj v tako imenovani popularni glasbi, je v sredo in četrtek z neverjetno energičnim, dolgim in dodelanim nastopom na noge in k prepevanju spravil polno dunajsko dvorano Stadthalle. Skoparil ni ne s klasikami Beatlov ne z uspešnicami svojega benda Wings, zazvenela pa so tudi pesmi z novega albuma.

Odpri galerijo

DUNAJ > Je tako ohranjen zaradi dolgoletnega vegetarijanstva ali pa izjemni energiji botruje dobri stari rokenrol? Tako so se po prvem koncertu spraševali obiskovalci med zapuščanjem dvorane, opotekajoči in omotični, zadeti z močnim odmerkom odlične muzike.

Turnejo Freshen Up je 76-letniPaul McCartney, osvežen in nič več pobarvanih las, septembra pričel v Kanadi, nadaljeval v glavnem teksaškem mestu Austin, nanizal štiri koncerte na Japonskem, 28. novembra pa v Parizu pričel evropski del. Nastopil je že na Danskem in Poljskem, v sredo bo v rodnem Liverpoolu, dva večera zatem v Glasgowu, 16. decembra pa še v londonski dvorani O2. Spomladi sledi popotovanje po Južni Ameriki in ZDA ...

Koncert že na vaji

Dunajska dvorana je bila dva večera zapored polna, kakopak, saj je na odru stal eden od Beatlov, po smrtih Johna Lennona in Georgea Harrisona še zadnji močen avtor med njimi - minulo poletje je po Evropi s svojim All-Starr Bandom nastopal tudi Ringo Starr, ki pa je kot avtor hočeš nočeš zmeraj capljal za tovariši.

Dunajska dvorana je bila polna, pa četudi glasbena industrija koncerte takšnih mojstrov vse bolj spreminja v zabavo za elito - za vstopnico je bilo treba odšteti od sto do skoraj petsto evrov, še nekaj pa so morali primakniti tisti, ki so hoteli užiti poseben privilegij, imenovan tonska vaja. Ki pri McCartneyju ni le hitro preizkušanje ozvočenja, marveč kratek popoldanski koncert. Nekaj deset poslušalcev ga spremlja iz sredine parterja, medtem ko McCartney in njegovi tam igrajo skoraj izključno pesmi, ki jih zatem na koncertu ne ponovijo, na primer Perkinsovi Honey Don't in Matchbox, akustično It's So Easy Buddyja Hollyja, Leadbellyjevo Midnight Special, wingsovski C Moon in Mrs. Vanderbilt, nekaj biserov iz opusa Beatlov, I Don't Know z novega albuma Egypt Station ...

Medtem ko McCartney končuje nastop za “happy few”, se v avli že zbira ljudstvo. V dunajsko dvorano se je tako v sredo kakor v četrtek zgrnilo 11.000 obiskovalcev. Sedeči koncert je bil ukrojen za starejše, a že ob uvodni, 54-letni udarni A Hard Day's Night z istoimenske plošče in filma Beatlov, je večina vstala in gromko pozdravila McCartneyja. Ta muzika je predobra in tako globoko vpisana v kolektivni spomin, da je večina stala še naprej. Kar je vznejevoljilo tiste, ki bi vendarle raje sedeli, saj so za to odšteli nemalo novcev.

Medtem je McCartney v drncu nizal pesem za pesmijo. Zaigral je na akustično in električno kitaro, ukulele, klavir in pianino, največ pa seveda na znamenito Höfnerjevo bas kitaro. V izvrstnem bendu so z njim nažigali kitarista Rusty Anderson in Brian Ray, bobnar Abe Laboriel, Jr. ter multiinstrumentalist Paul Wickens, ki soimenjaka spremlja že tri desetletja.

V skoraj treh urah se je zvrstilo kar 38 pesmi, povečini iz opusa Beatlov: Can't Buy Me Love, Got to Get You Into My Life, I've Got a Feeling, I've Just Seen a Face, From Me to You, kot poklon pokojnemu producentu Georgeu MartinuLove Me Do, za pianinom je Macca odžgal Lady Madonna, oglasile so se Eleanor Rigby, Lennonova cirkuška Being for the Benefit of Mr. Kite! ...

Pevec je pozdravil japonskega fana v prvih vrstah, ki je na koncert prišel v kimonu in v družbi svoje drage vseskozi živahno mahal s svetlečima se palčkama.

Beatli na jubilejnem Belem albumu, McCartney na Egypt Station

Paul McCartney na turneji Freshen Up predstavlja 17. samostojni studijski album Egypt Station (Capitol Records/Universal). Naslovil ga je po svoji 30 let stari litografiji, ki jo je navdihnilo listanje po knjigi o Egiptu, živopisna slika pa krasi tudi naslovnico nove plošče. Zbirka 14 skladb ni konceptualni album o Egiptu, marveč niz precej raznolikih pesmi, od uvodne klavirske I Don't Know, v kateri pevec pokaže ranljivost in se v neskončnost sprašuje, kaj je narobe z njim, do politično angažirane Despite Repeated Warnings, v kateri je aktualni ameriški predsednik portretiran kot brezumni kapitan, ki se posmehuje kritikom in se požvižga na opozorila, da ladja tone.

V akustični Confidante McCartney zapoje odo svoji najzvestejši zaupnici, kajpada kitari, album pa v slogu zadnje plošče Beatlov Abbey Road sklene medley Hunt You Down/Naked/C-Link. Nove, tako kompleksne kakor všečne skladbe, je zaznamoval hitovski producent Greg Kurstin, pri najbolj razvpiti pesmi pa je kot soavtor in producent sodeloval Ryan Tedder iz benda OneRepublic, multiinstrumentalist in producent, sodelavec celega morja pop zvezdnikov, od Jennifer Lopez in Demi Lovato do Beyoncé, Talor Swift, Adele in Maroon 5. Kakor leto mlajši rojak Mick Jagger tudi McCartney rad pritegne mlade in se napaja pri njih. Tedderja je poiskal načrtno, češ da si želi komercialnega hita. Skupaj sta sestavila popevko z navihanim naslovom Fuh You, ki namerno zveni skoraj kakor Fuck You. Ni najmočnejša skladba na albumu, še zdaleč ne, je pa zanimivo videti (in slišati), da take norčije uganja 76-letnik.

Pol stoletja mlajšega McCartneyja in njegove tovariše iz največjega benda na svetu slišimo na skoraj sočasno izdani poslastici: ponovno je izšel kultni dvojni album, ki so ga leta 1968 preprosto poimenovali The Beatles, a se ga je zaradi povsem belega ovitka prijelo ime White Album (Calderstone Productions Limited/Universal). Poleg originalnih skladb v izčiščenem zvoku so v jubilejnem zabojčku zbrani še trije CD-ji z neuvrščenimi verzijami, najdragocenejši pa je CD Esher Demos, doslej znan le v piratski izdaji bornega zvoka. Skladbe, ki že pol stoletja veljajo za klasike, zdaj naposled razločno slišimo, kakor so zvenele na začetku: v hiši Georgea Harrisona so se Beatli snemali kar sami in akustično igrali Back in the U.S.S.R., Yer Blues, Ob-La-Di, Ob-La-Da, Happines is a Warm Gun ... Harrisonova While My Guitar Gently Weeps ima tu dodatno, pozneje opuščeno kitico o staranju in ni je še oplemenitila električna kitara Erica Claptona. In Lennonova Child of Nature, napisana v Indiji, ima že melodijo, na katero je šele po razpadu Beatlov legla presunljiva Jealous Guy.

Med uživanjem Belega albuma se potrdi, da Beatli niso razpadli zaradi žensk. Tu je zbranih ogromno pesmi, ki niso samo izvrstne, ampak tudi skrajno raznolike. Vsakega od mojstrov je vleklo na svoj konec. Če bi ostali skupaj, bi najbolj trpela glasba.

Kmalu bo poroka ...

V akustični country preobleki je McCartney odigral tudi In Spite of All the Danger, ki so jo pred 60 leti posneli The Quarrymen, iz katerih so zatem zrasli The Beatles. Za njim je dolga, zelo dolga pot, kar pa je bilo na Dunaju zaznati le pri mirnejših pesmih, najbolj med Blackbird, ki jo je zaigral sam, na odrčku, nenadoma dvignjenem visoko pod strop. Prsti so v fingerstyle slogu brezhibno ubirali strune, glas pa se je lomil, komaj zmogel pesem, s katero je McCartney leta 1968 podprl ameriške borce za človekove pravice.

Počen, ranjen glas se je imenitno obnesel med izpovedjo ljubezni pokojnemu Lennonu v pesmi Here Today, Harrisonu v poklon pa je zazvenela velika ljubezenska Something, ki se je iz okleščene priredbe na ukulele razpočila v električni izvirnik.

Svoji sedanji ljubezni Nancy je McCartney zapel My Valentine, občinstvo pa k prepevanju povabil pri Ob-La-Di, Ob-La-Da. O njegovem izjemnem ustvarjanju tudi po Beatlih so pričale pesmi benda Wings, ki ga je McCartney vodil z ženo Lindo. Pokojni ljubezni je zapel Maybe I'm Amazed, udarile so še Let 'Em In, z Orwellovim 1984 navdihnjena Nineteen Hundred and Eighty-Five, pa Let Me Roll It, ki se je iztekla v instrumentalno Hendrixove Foxy Lady ... Krepke so tudi pesmi iz McCartnejeve samostojne kariere, kar so dokazale zlasti izbrane z albumov New (2013) in letošnjega Egypt Station, pospremljene tudi z videospoti, polnimi zvezdnikov.

A bolj se je dunajska zabava bližala koncu, bolj so se gostile največje: Band on the Run, Back in the U.S.S.R., Let It Be, z izbruhi plamenov in pirotehnike izdatno zabeljena Live and Let Die in za konec še Hey Jude.

Bolj kot pevčevo laskanje gostiteljem v polomljeni nemščini se je posrečila snubitev Kanadčanke Marthe, ki jo je poslušalec iz Amerike za roko zaprosil kar na odru, z blagoslovom Beatla in ob pomoči transparenta s citatom iz pesmi, pred pol stoletja napisane v čast pevčevi psici Marthi.

Muzikanti so se na oder vrnili s tremi zastavami, avstrijsko, angleško in mavrično v podporo ljubezni vseh vrst, ter se poslovili z rafalom beatlesovskih: Birthday, Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band, Helter Skelter, Golden Slumbers, Carry That Weight in za konec - The End.

Ni bilo videti, da bi kdo pogrešal Yesterday. 

---