O malih ljudeh tovariških src

“Manjka nam tovarištvo,” razmišlja Valerija Skrinjar Tvrz, avtorica romana Kjer oljke cveto, ki je izšel pri koprski založbi Libris. Nekdanja partizanka in dopisnica Tanjuga iz cone B Svobodnega tržaškega ozemlja, ki je pred nekaj dnevi dopolnila devetdeset let, je iskriva sogovornica, v osrčje svojega dela pa je postavila agrarno reformo. Na ponedeljkov prvi literarni večer v nedavno odprti Hiši kulture v Sv. Antonu je privabila številno občinstvo.

Valerija Skrinjar Tvrz je svojo knjigo predstavila v Hiši kulture v Sv. 
Antonu, kjer jo je skozi spomine vodila Irena Urbič.  Foto: Maja Pertič Gombač
Valerija Skrinjar Tvrz je svojo knjigo predstavila v Hiši kulture v Sv. Antonu, kjer jo je skozi spomine vodila Irena Urbič.  Foto: Maja Pertič Gombač

SVETI ANTON Več kakor trideset literarnih del za mlade in odrasle je že napisala Valerija Skrinjar Tvrz, ki se je z novim delom, romanom Kjer oljke cveto vrnila v Istro, v kraje, ki so se ji leta 1947 kot mladi dopisnici takratne jugoslovanske novinarske agencije Tanjug posebej vtisnili v spomin.

Valerija Skrinjar Tvrz

pisateljica

“Agrarna reforma, ta zgodovinski, neponovljivi in čustveni dogodek, se mi je za vedno vtisnila v spomin kot mejnik nekega povsem drugačnega časa.”

A njeno življenje je bilo tudi prej in kasneje izjemno bogato. Leta 1928 se je rodila v Zagorju ob Savi in se že kot dijakinja pridružila partizanom, bila med drugim partizanska učiteljica in šifrantka v operativnem štabu Šlandrove in Zidanškove brigade. Znašla se je tudi med 500 partizani, obkoljenimi z 12.000 nemškimi vojaki v bitki na Menini planini. O tem je pričala tudi v filmu, ki nastaja v neodvisni produkciji in za katerega še zbirajo sredstva tudi prek prostovoljnih donacij. Kasneje je kot novinarka delovala po vsej Jugoslaviji, najdlje, kar 38 let, živela v Sarajevu, kjer je pisala za Oslobođenje in urejala otroško revijo Male novine ter nekaj časa predsedovala tamkajšnjemu društvu pisateljev in objavila precej knjig, za katere je bila tudi nagrajena.

Spomin na nepopisno srečo kolonov

Po drugi svetovni vojni se je leta 1947 znašla v coni B Svobodnega tržaškega ozemlja: “Rekli so mi, ti znaš pisati, in mi kmalu zaupali poročanje za Tanjug. Morala sem se znajti, ni bilo druge možnosti,” se spominja Valerija Skrinjar Tvrz, ki so ji bile od nekdaj blizu zgodbe tako imenovanih malih ljudi. “V malih ljudeh so tako velike duše, taka srca, ki se vselej pokažejo, ko morajo pomagati sočloveku v stiski. Veliko bolj so pripravljeni pomagati kot bogataši, kar sem tudi sama doživela,” pravi pisateljica, ki je pripoved v romanu zaupala razširjeni družini - nonotom, staršem, otrokom in vnukom. “V njeni literaturi se zrcali preteklost malih ljudi. Ti se znajdejo v vrtincu posledic, ki jih zgodovina naprti na njihovo grbo. Liki so zavedni ljudje, pokončni, kajpada s svojimi slabostmi, a imajo tudi smisel za humor,” je na predstavitvi v Sv. Antonu, enem od dogajalnih krajev romana, poudarila Irena Urbič. Koprčanka in povezovalka večera je zbrane spomnila, da je osrčje zgodbe pravzaprav posvečeno dogajanju, po katerem nosi ime tudi ena koprskih ulic - agrarni reformi.

Kot rada pove in tudi v spremnem zapisu poudarja avtorica, se ji je kot mladi poročevalki v spomin za vselej zapisala nepopisna sreča in veselje kolonov, ko so postali lastniki nekoč že svoje, a mnogim zaradi dolgov odvzete zemlje. V živo je spremljala trenutek podeljevanja listin, s katerimi je leta 1947 nova slovenska oblast zemljo veleposestnikov delila kolonom. “Ta zgodovinski, neponovljivi in čustveni dogodek se mi je za vedno vtisnil v spomin kot mejnik nekega povsem drugačnega časa,” pravi avtorica. Zgodovinska dejstva, ki temeljijo na več navedenih virih, je prepletla z docela subjektivnim doživljanjem časa, iz česar je vzklila izmišljena pripoved. Zgodbo, napisano v izbornem, izčiščenem jeziku, ponekod začinjajo narečni izrazi, pri katerih je avtorici pomagala Alferija Bržan, z zapisom na platnici pa jo je med bralce pospremil zgodovinar dr. Borut Klabljan.

Mali ljudje imajo veliko srce

Pisateljica, ki se je v Slovenijo vrnila leta 1992 skupaj z možem v židovskem konvoju, potem ko je več kot šest mesecev živela v obleganem Sarajevu, sedaj živi v Ljubljani. Premogovništvu v svojemu rodnemu mestu, Zagorju ob Savi, in tamkajšnjim malim ljudem se je poklonila s trilogijo, “knapovsko sago” Zmajeva kri. Prav posebno mesto pa so v njenem življenju imeli otroci. S sirotami in od družbe odpisanimi otroki se je srečevala v raznih poboljševalnih domovih in sirotišnicah, o enem, kasneje posvojenem, pa je napisala zgodbo, ki je bila pripravljena za objavo že leta 1991, a je vmes posegla vojna.

Je pa zato izšla letos v Tuzli in knjigo Rolanov krug so predstavili na letošnjem knjižnem sejmu v Sarajevu. “Moje življenje je bilo marsikdaj nenormalno, že kot otroci smo se morali znajti tudi v težkih razmerah, a smo uspeli. Priplavali smo do kraja. Imeli smo lepo domovino, lepo je bilo v Jugoslaviji. Zdaj smo v svoji državi. Srečni smo, ker imamo svojo ožjo domovino, a manjka nam marsikaj. Ni tovarištva, ki smo ga poznali v partizanih in tudi po vojni. Kamorkoli grem, vidim, da ga ni. In žal mi je. Tovariš tovariša nikoli ne pusti v težavah. Mladi mi pravijo, da tega ni. A to je bila velika pridobitev, in morali bi jo negovati,” je sklenila pisateljica, ki pri devetdesetih že piše nov roman o dveh povsem drugačnih ženskah.


Najbolj brano