Nitka ob nitko, kamen na kamen

Klekljanje čipk in veščina suhozidne gradnje sta se včeraj oziroma predvčerajšnjim vpisala na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Ne čipke ali suhozidi, ne mrtve, čeprav lepe ostaline preteklosti, temveč živi dejavnosti, ki jih ustvarjata. To je dosežek, na katerega smo lahko upravičeno ponosni. Predvsem zato, ker sta obe veščini pri nas še živi.

Klekljanje čipk precej bolj kot suhozidna gradnja, saj je slednja komajda še ohranila vez s preteklostjo. Po zaslugi Lokavca Borisa Čoka in Partnerstva za kraško suhozidno gradnjo pa se je v zadnjih letih z velikimi koraki vrnila med ljudi na Krasu, kjer na sobotnih ali nedeljskih akcijah obnavljajo porušene suhozide ali pastirske hiške.

Ne čipke ali suhozidi, ne mrtve, čeprav lepe ostaline preteklosti, temveč živi dejavnosti, ki jih ustvarjata. To je dosežek, na katerega smo lahko upravičeno ponosni.

Ob tem vidnem in javno obelodanjenem zlaganju kamnov - ki je vsekakor hvale vredno, saj brez njega v skupni nominaciji sredozemskih držav najbrž ne bi bilo Slovenije - pa je nujno poudariti tudi vse tiste posameznike in posameznice (da, tudi ženske so med njimi), ki obnavljajo porušene zidove zaredi sebe, svojih prednikov in pokrajine okrog svoje vasi. Veščina suhozidne gradnje namreč ni samo v tem, da morajo kamni viseti proti sredini zidu, da morajo biti zunanji večji, vogalni pravokotni, da so stabilnejši trapezni zidovi, da je treba tu in tam zid “povezati” s prečnikom, ... temveč predvsem v vpetosti kamna v pokrajino in življenje ljudi. Tako kot je vpeta čipka.

Predniki današnjih ohranjevalcev zidov brez malte so kamenje, ki se je kotalilo po njivah in gmajnah, zložili v višino, da je vzelo manj prostora in hkrati varovalo njive pred burjo, zelje v vrtačah pred drobnico, iz njega so zlagali hiške za orodja in zavetišča za pastirje. Danes nekaterih od teh potreb ni več, druge ostajajo, morda se pojavijo nove. Varovanje pred divjadjo, denimo. Z vsemi bo veščina zares ostala živa. Kot ostaja klekljanje čipk živo tudi zaradi ustvarjanja novih izdelkov za mnoge nove rabe in namene.

Obe veščini pa z živostjo ohranjata še veliko drugih nesnovnih pomenov: vez s preteklimi generacijami, lokalno identiteto in bogastvo drobnih lokalnih posebnosti, kar postaja v sodobnem svetu protiutež globalizaciji in unificiranju.


Preberite še


Najbolj brano