Medijsko pismeni, polpismeni in nepismeni

V času, ko je medijski prostor postal nepregledno polje virov informacij, je ključnega pomena postala sposobnost ločevanja, razvrščanja in izbiranja tistih, ki imajo za naš mišljenjski svet hranilno vrednost. V tej kakofoniji dejstev, laži in mnenj so novinarji postali samo eden od (in to ne najpomembnejši) virov informacij, na temelju katerega ljudje oblikujejo svoj odnos do sveta.

Že nekaj časa se evropska politika na medijskem področju trudi, da namesto sistemskih ukrepov, ki bi povrnili zaupanje ljudi v medije, ponuja čudežne blažilne ukrepe za reševanje problemov v podobi medijske pismenosti. Teza v ozadju te politike je enostavna. Če želijo ljudje vedeti, kateri mediji so vredni njihovega zaupanja (in kateri ne), se morajo opismeniti. Skratka, naj mediji še naprej delajo, kot so navajeni, medijsko pismeni posamezniki in posameznice bodo že sami ugotovili, kdo jim (in kdo ne) prodaja meglo. Težava pa je v tem, da ne vemo niti tega, kdo določa, ali je nekdo medijsko pismen ali ne (če si nepismen, je to tvoj problem), kot tudi ne, kdo opismenjuje, po kakšnem učnem načrtu in s kakšnim učinkom.

Medijsko nepismeni nimajo kriterijev za izbiro resničnih informacij. Kar je še huje, svoje neznanje lahko delijo z drugimi na družbenih omrežjih.

Pri, denimo temu običajni pismenosti vemo, kje je meja med pismenim in nepismenim človekom. Sicer vmes obstaja široko polje funkcionalno nepismenih, ki se težko prebijajo skozi sistem opismenjevanja in težko sledijo zahtevam, ki jih družba nalaga pismenim osebam. Ti ljudje lahko berejo in pišejo, razen tega pa niso sposobni kritičnega odnosa do tega, kaj so prebrali in kaj so napisali. V tem primeru lahko sistem obtožimo neučinkovitosti. Lahko imamo slabe učitelje, slabe učne navade učencev, slabe učbenike ali pa slabo zastavljene učne načrte. V primeru medijske pismenosti pa nihče s strani pristojnih institucij ne prevzema nobene odgovornosti za medijsko nepismene. Medijska industrija, ki proizvaja vsebine, pa je čudežno odvezana vsake odgovornosti.

Kdo vam je kriv, če ste nevedni in ne vidite razlike med resnico in lažjo. Napaka je misliti, da je za medijsko pismenost dovolj poznavanje tehnologije. Ni mi treba poznati procesa tiskanja knjige, da bi uživala v branju. Za kakovost vsebine skrbijo uredniki in založniki. Predstavljajte si, da njih ni. Da ni nobenega, ki bi skrbel za kakovost vsebin. Kako bi izbirali dobro knjigo, tudi če smo pismeni? Tako da pogledamo, kaj nam svetujejo anonimni recenzenti na kakšni spletni strani? Medijska pismenost je še kako pomembna. Medijsko nepismeni nimajo kriterijev za izbiro resničnih informacij. Kar je še huje, svoje neznanje lahko delijo z drugimi na družbenih omrežjih. Boriti se proti temu, pa je zelo, zelo težko.

Kot pravi Dario Fo, nam laži in škandali preprečujejo, da bi mislili o resničnih problemih. Družba, v kateri kraljujeta nepismenost in nevednost, je obsojena na propad. V takšni družbi imajo veljavo najbolj glasni in najbolj agresivni. V takšni družbi se ne razmišlja, ampak sledi in posluša. Medijska pismenost potrebuje medijsko pismene medije in državo. Za njihovo nevednost in neznanje pa nisem zasledila nobenega programa opismenjevanja. Njihova nepismenost pa ima katastrofalne posledice za vse nas.


Preberite še


Najbolj brano