Opisuje tudi grde rane

Vzporedne zgodbe so velik roman tudi dobesedno - obsegajo več kot 2000 strani. Častni gost letošnjega Slovenskega knjižnega sejma in že pred 20 leti nagrajenec festivala Vilenica, madžarski pisatelj Péter Nádas, ga je v soboto v klubu Cankarjevega doma predstavil v pogovoru s prevajalko Marjanco Mihelič. V Ljubljani sta pisatelja gostila Balassijev inštitut Ljubljana in založba Beletrina.

LJUBLJANA > V prelomnem letu 1989, ko je padel najslavnejši zid, neki študent med jutranjim tekom po Berlinu naleti na truplo. S takim privlačnim zapletom Vzporedne zgodbe prične Péter Nádas, leta 1942 rojen v Budimpešti. In primer zaupa policistu, ki sočasno preiskuje še zapleten očetomor. Raziskava ga vodi “v vrtinec evropske zgodovine; med Madžare, Rome, Nemce, v najbolj turbulentne čase, polne političnih, socialnih, duhovnih in seksualnih hrepenenj”, so zapisali pri založbi Beletrina. V osrčju romana so trije nenavadni možje: Hans von Wolkenstein, čigar mati je povezana z nacistično kolaboracijo, Ágost Lippay-Lehr, čigar vplivni oče je služil več madžarskim režimom, in Andreas Rott z dosjejem, polnim temačnih dejavnosti v tujini. V mladosti so bili prijatelji, zatem jih je usoda ponesla na različne konce, od Mediterana do Severnega morja.

Noče jih prizadeti

Péter Nádas ob rojakih in prav tako vileniških nagrajencih, že pokojnem Pétru Esterházyju in Lászlu Krasznahorkaiju, velja za enega največjih evropskih pisateljev naše dobe. Primerjajo ga s Proustom, Dostojevskim, Tolstojem. V slovenščini imamo več njegovih knjig: roman Konec družinskega romana, zgodbi Skrbna opredelitev kraja in Lastna smrt ter esej O nebeški in zemeljski ljubezni.

Péter Nádas

pisatelj

“Določene stvari moram opisati, naj so še tako mučne. To je moje delo. Kirurg ne more gledati stran, ko mu pripeljejo pacienta z grdo rano.”

In zdaj še Vzporedne zgodbe (Párhuzamos történetek) iz leta 2005. Osupljiv roman, ki v prevodu obsega dve knjigi in kar 2024 strani, je pisatelj ustvarjal 18 let, Marjanca Mihelič pa ga je prevajala pet let, resda ob službi in drugih prevajalskih nalogah; pred tremi leti je na primer poslovenila tudi Krasznahorkaijev roman Vojna in vojna.

Na začetku sobotnega pogovora je poudarila, da je Nádasa ključno zaznamovalo že rojstvo v judovski družini in prezgodnja izguba staršev: mama je za rakom umrla, ko je imel 13 let, tri leta zatem pa je oče storil samomor. Najbrž si pisatelj že zato ne zatiska oči pred strahotami: “Bralci včasih rečejo, da je kake moje opise mučno brati. Kako mučno jih je šele pisati! A določene stvari moram opisati, naj so še tako mučne. To je moje delo. Kirurg ne more gledati stran, ko mu pripeljejo pacienta z grdo rano.”

2024 strani obsega roman Vzporedne zgodbe, ki ga je Péter Nádas pisal, 18 let.

Njegove Vzporedne zgodbe zaznamujejo odprta struktura, opisovanje telesnosti in mnoštvo zgodb, pri katerih je fikcija zgrajena na zgodovinskih dejstvih: “Imena sem spreminjal le pri osebah, katerih potomci so še živi. Nikogar nočem po nepotrebnem prizadeti. Nisem pa mogel mimo nacistične rasne biologije, množičnih umorov, Mengelejevih eksperimentov ...”

Ne začne se z rojstvom

Pisatelj je v pogovoru pojasnil še, da so ga v svobodomiselni družini vzgajali kot ateista. “A to mi ni bilo najbolj všeč, zato sem na skrivaj prebiral Biblijo,” se je nasmehnil.

Nádas, ki prebiva v vasici Gombosszeg nedaleč od slovenske meje, že od leta 1962 živi z Magdo Salamon, danes njegovo ženo. Omenil jo je, ko je odprl okence v svojo delavnico: “Vsak, ki piše, pozna strah pred belim papirjem. Moja žena, ki je delala kot novinarka, je morala spiti unicum, madžarski liker, da je lahko napisala prvi stavek. Pri meni ta strah ni tako izrazit. Ko se lotim romana, imam pred sabo ogromno zapiskov, kup idej. In druge vrste težavo: pisatelji zgodbo običajno zaokrožijo, jo ujamejo med človekovo rojstvo in njegovo smrt. Drugače pišem, ker ugotavljam, da se življenje začne že s predniki in traja, dokler vpliva na naslednje rodove.”

---