Poklon plemenitim ljudem

Vsak poklic ima svoje skrivnosti in šibkosti, svoje čare in čarovnije, svoje pasti in svoje poezije. Nekaj poklicev ima v svoji primarni genezi tudi plemenito poslanstvo. Če človek, ki tak poklic s poslanstvom opravlja s svojim osebnim poslanstvom, je vreden najglobljih poklonov, najvišjih časti in najglasnejših aplavzov.

Poleg umetnika in umetnice, znanstvenice in znanstvenika, največje spoštovanje gojim do poklicev medicinska sestra, negovalka in zdravstvenik, zdravnica in zdravnik, gasilec in gasilka, policistka in policist, učitelj in učiteljica ter - kar sicer ni poklic, je več kot to - prostovoljec in prostovoljka. Ko včasih poslušam nekatere predstavnike sindikatov teh poklicev, kako se z mlini na veter vneto borijo za minimalno zvišanje plač za nekaj drobnih enoštevilčnih odstotkov, v meni vedno glasno kriči: “Ma kakšnih par odstotkov! Ti ljudje si - kadar poklic opravljajo s srcem in predanostjo, seveda - zaslužijo NAJMANJ enkrat višjo plačo!!! In to TAKOJ!”

Ja, saj bi, a kaj č'mo, ni kje vzet, pravijo. Ni res. JE kje vzet! V tem narobe svetu so še bolj narobe prioritete in razporeditev sredstev. In popolnoma krivična razporeditev bogastva, kar je, na žalost, že zlajnana fraza borcev za človekove pravice, ki to ne bi smela biti. Zlajnana zato, ker so jo tolikokrat primorani ponavljati, ker jih tisti, ki bi morali kaj narediti, ne slišijo. Ah, na koncu bomo itak vsi plesali na freski v Hrastovljah. Ampak do tam je še kar nekaj poti in ni vseeno, kakšne so.

Ljudje smo različni in tudi ljudje znotraj tako zelo plemenitih poklicev so različni. Zelo različni.

V zadnjih dveh letih me je življenje žal pogosto odnašalo v različne bolnišnice. Ne v vlogi pacienta. Tam sem preživljala veliko svojega časa in pri pacientih, zdravnikih, sestrah in zdravstvenikih videla VSE barve in okuse čustev in dejanj: požrtvovalnost, boj, trpljenje, pišmeuhovstvo, skrb, solze žalosti in veselja, predanost, jezo, sočutje, poglobljenost, zaničevanje, srečo ... Vse. Ljudje smo različni in tudi ljudje znotraj tako zelo plemenitih poklicev so različni. Zelo različni. Nekateri med nočnim dežurstvom mirno igrajo karte in se ne pustijo motiti, tudi če bolnik pritiska na gumb za pomoč in slišijo zvonjenje. Šele ko jih zasači bolnik s sosednje postelje, ki lahko hodi in ki jih poišče v skupinski sobici za osebje, nejevoljno vstanejo in odidejo pomagat. Drugi ne opravijo svojega dela ob 12.30, ker čakajo, da bo ob 13. uri prišla “druga smena”. Četudi bolnik trpi in potrebuje pomoč takoj. Tretji pa - čisto nasprotje - tudi med malico ali po svojem delovnem času pridejo k pacientu, ker jih zanj iskreno skrbi. Mu obrišejo pot s čela, ga vzpodbujajo, mu pojasnijo rezultate preiskav na način, da ne lažejo, a jih tudi ne vznemirjajo, mu pomagajo jesti, ker sam ne more. Ga preoblečejo in očedijo, tudi če ni še “prava ura” za to.

Nekateri dovolijo svojcu sedeti ob postelji dlje kot ob predpisanih urah obiskov (če res ne moti dela in ostalih pacientov), ker dobro vedo, da lahko bližina svojcev odigra pri zdravljenju ključno vlogo. Nekateri poskrbijo ne le za pacienta, ampak tudi za svojca, če opazijo, da je sesut in uničen. To iskreno SOČUTJE do drugega. Iskreno zanimanje za počutje drugega. Za življenje drugega. Ta pogled prek svojih notranjih ograj, prek lastnih lagodnosti, lastnih potreb. Ta popolna odsotnost brezbrižnosti. Ta plemenita dejanja, te nevidne in neslišne male velike geste, OGROMNE geste. Vsi ti ljudje v vseh teh poklicih, če jih opravljajo kot poslanstvo, so bogovi in boginje. Ker - na koncu dneva - kaj res šteje?

Prejšnji teden me je pronicljiva študentka vprašala, ali je res nujno treba znati pravilno uporabljati pribor. Vprašanje za pet. Res ne. Ni nujno niti poznati matematičnih integralov, kemijskih elementov, bitk v drugi svetovni vojni ali vrst sesalcev. Znanje sicer nikoli ne škodi. Druga študentka je povedala, da je dan prej njena prijateljica jokala, ker se ni znala primerno vesti za mizo in se je znašla v situaciji, ko bi se morala znajti. Bilo jo je sram. Ah. Dajte, no. Vse to so samo dodatki, roza pentljice in bel mleti sladkor na jabolčnem štrudlju. Kar RES šteje, človek žal spozna skoraj vedno prepozno, ko so se življenjske reke že večinoma stekle v svoja morja.

Hvala bogovom in boginjam Onkološkega inštituta in Nevrološke klinike v Ljubljani - Martini, Fajku, Dimitriju, Mateju, Igorju, Vidu, Gaji, Stelli, Dragani in ostalim srcem, ki so se brezkončno razdajali mojima bolnikoma. Priimki in nazivi v tem primeru niso najpomembnejši. Pomembno je, da so to ljudje v najžlahtnejšem pomenu besede, ki ob besedi “hvala” skromno odgovorijo: “Veste, saj jaz samo opravljam svoje delo.”


Najbolj brano