Športnik oktobra na Primorskem je šahist Jure Borišek

Solkanec Jure Borišek je po hitrem odhodu najboljšega Slovenca Luke Leniča (zaradi družinskih razlogov) s prizorišča uspešno zasedel prvo igralno desko naše reprezentance na šahovski olimpijadi v Gruziji. Z le dvema porazoma v enajstih krogih je pomembno prispeval k 32. mestu Slovenije med 150 reprezentancami.

NOVA GORICA > Jure Borišek je - potem ko je doslej na olimpijadah običajno zasedal drugo ali tretjo desko - nenadoma, že po prvem krogu olimpijade v Batumiju, moral stopiti v velike čevlje prvega igralca in edinega slovenskega šahovskega profesionalca Luke Leniča. Odigral je enajst krogov brez počitka - od tega deset z najmočnejšimi šahisti tekmecev. Zbral je solidnih 6,5 točke in le dva poraza, čeprav šah že nekaj let ni več na vrhu seznama njegovih dnevih opravil.

Ali ste pred odhodom v Gruzijo že slutili, da se lahko zgodi odhod Leniča?

“Med reprezentančnimi pripravami smo bili seznanjeni s tem, a smo bili pripravljeni tvegati, saj je Luka naš najboljši igralec in vsaka njegova partija lahko veliko prispeva k uspehu ekipe. Upali smo, da bo z nami večji del turnirja. Pričakoval sem, da ga bom nadomestil za krog ali dva, ne pa, da bo odšel že po prvem krogu.”

Jure Borišek

šahovski reprezentant

“Najtežje je bilo pred prvo partijo na prvi deski, proti koncu turnirja pa sem celo bolj užival kot prejšnja leta na drugi ali tretji.”

Kako ste doživljali začetek igranja na prvi deski?

“Najhuje je bilo pred prvo partijo, saj sem letos igral malo. Tekmoval sem le na mednarodnem turnirju v Spilimbergu, ker mi službene obveznost več tekmovalnega šaha niso dovoljevale. Nisem vedel, kaj lahko pričakujem. Nato mi je bilo iz kroga v krog laže in proti koncu turnirja sem celo bolj užival kot prejšnja leta, ko sem igral na drugi oziroma tretji deski.”

Kakšno oceno za opravljeno delo bi si sami dali?

“Še nekajkrat sem imel priložnost za zmago oziroma za remi. Glede na pozicije, ki sem si jih priboril v nekaterih partijah, bi si v skupnem seštevku želel še točko ali dve več. Sicer sem z svojimi šestimi točkami in pol kar zadovoljen, saj sem odigral deset partij na prvi deski, kjer so imeli tekmeci najmočnejše šahiste.”

Doktor s šahovskim konjičkom

Solkanec Jure Borišek je najuspešnejši predstavnik šole Šahovskega kluba Nova Gorica. Danes 32-letni velemojster z ratingom 2578 je bil od otroških let v šahovskem vrhu vrstnikov - tudi v članski konkurenci, čeprav se je že kot mladinec odločil, da šah ne bo njegov poklic. Zadnja leta je to le konjiček doktorja biomedicine, zaposlenega na ljubljanskem kemijskem inštitutu, ki pa mu je ob službi uspelo veliko. Tekmoval je na petih olimpijadah, vmes je bil dvakrat državni prvak.

Kako bi ovrednotil dosežek slovenske reprezentance na olimpijadi?

“Glede na to, da smo skoraj ves turnir odigrali brez prvega šahista in da dva naša igralca nista bila v formi, smo lahko z 32. mestom zadovoljni.”

Kdaj so bili ključni trenutki, ko bi morebiti lahko dosegli več?

“Gotovo po devetem krogu, ko smo že zasedali 24. mesto. Deseti krog je bil prelomen za našo vrhunsko uvrstitev. Po seriji zmag in remijev smo sicer dobili močnega, a premagljivega tekmeca - Moldavijo. Žal nam v tem dvoboju ni šlo nič po načrtih in smo morali priznati premoč Moldavcev.”

Kaj pa osebno? Od katerih partij ste pričakovali več?

”Posebej obžalujem poraz s švicarskim velemojstrom Sebastianom Bognerjem. Ves čas sem imel pobudo. Ko sem že pomislil, da sem ga spravil na kolena, sem spregledal njegov obrambni manever in ostal brez nadomestila za žrtvovano figuro. Svoj drugi poraz bi težje preprečil. Belgijski mednarodni mojster Francois Godart me je presenetil z odlično otvoritveno pripravo. Prisilil me je, da sem se ves čas boril za remi, ki pa se mi je v zadnjih potezah partije žal izmuznil.”

Ali boste ob zahtevni službi še vztrajali v tekmovalnem šahu?

“Po vsakem turnirju si rečem, da ne bom več. Je preveč naporno, še posebej ker večinoma igram proti profesionalcem, ki so se med tem, ko sem jaz študiral in delal, ukvarjali le s šahom. Po nekaj mesecih me običajno spet premaga želja po tekmovanjih. Igral bom še slovensko ligo, po tem pa bom razmislil, kako naprej. V amaterskem šahu uživam, ker mi nanj ni potrebno gledati skozi prizmo preživetja. Zato lahko igram bolj sproščeno in z več tveganja.”

---