Šel je v naravo XXL formata

Bil je del narave. To je zgolj ena od izjav ob nedavnem odprtju razstave Istrski Prometej, ki sta jo ob 10. obletnici smrti Vlada Šava pripravila Kulturni klub in Osrednja knjižnica Srečka Vilharja v avli knjižnice.

KOPER > Kako usodno je bil Vlado Šav (1945-2008), igralec, pesnik, kolumnist, družbeno kritični kolumnist, performer, gledališki terapevt, ekološki premišljevalec in še marsikaj, povezan z naravo, sije tudi s plakatov avtorja razstave oblikovalca Dušana Jovanovića. Jovanović, ki se je po 30 letih bivanja in ustvarjanja na Finskem pred dvema letoma preselil v Bertoke, je z Vladom Šavom sodeloval tik pred svojim odhodom v tujino, sredi osemdesetih let je ustvaril celostno podobo za Šavov projekt Golobji vrt. A oblikovalsko izhodišče za tokratno razstavo ni bil spomin na obletnico smrti. “Šav zame ni nikoli umrl. Do Helsinkov ta vest ni prišla. Bil je človek, ki ga nisi mogel postaviti na A4 format. Iz urbanega kraja je moral ven, v večji format, in šel je v naravo XXL formata. In to mu je uspelo,” je bil na odprtju slikovit oblikovalec, ki je ob nabranem gradivu ugotavljal, da je Šav živel izjemno polno življenje - “za deset običajnih ljudi”.

Strasten in goreč

Umetnikove svetove je Jovanović predstavil na plakatih, ki jih je zaradi raznolikosti arhivskega fotografskega gradiva računalniško obdelal, tako da je na vseh fotografijah posebej osvetljen prav Šav. V vitrinah pa je poudarek na Šavovem gledališkem delu: diplomiral je leta 1970 na AGRFT, specializacijo iz performansa opravil na Poljskem, že od gimnazijskih let je sodeloval v koprskem gledališču, sprva na Odru mladih, kasneje na Mestnem odru, kjer je igral glavne vloge, a se je po neuspešnem poskusu profesionalizacije koprskega gledališča posvetil performansom in eksperimentalnemu gledališču. Njegova skupina Vetrnica, ki jo je ustanovil v Ljubljani leta 1975, je s projektom Kopanje gostovala v ZDA in Izraelu. Leta 1981 se je skupina preselila v mlin ob reki Dragonji, kjer so se preimenovali v Ljudi z reke. Z njenimi projekti in delavnicami je Šav gostoval po vsej Evropi. V devetdesetih so uvedli obiske celodnevnih dogodkov v dolini Dragonje, zibelki najrazličnejših projektov, ki je zaznamovala Šavovo delo vse do zadnjega iz leta 2007, naslovljenega Človek - gozd.

Oče Premskih srečanj

Ustvarjalna pot Vlada Šava je rodila tudi številne anekdote, njegovo življenje ob reki pa je v tistih letih zanetilo tudi marsikatere govorice. “Tega mu je bilo nekega dne dovolj in prav v tej knjižnici je priredil projekcijo diapozitivov Ljudje z reke. V polni dvorani je nastala smrtna tišina. Obrazi so bili videti otrpli. Vsi so bili smrtno resni, le Vlado, ki ni nič komentiral podob, se je rahlo smehljal. To se dogaja ob reki! Iskreno in pogumno jim je pokazal,” se je spominjal pisatelj Marjan Tomšič, ki je s Šavom doživel marsikatero dogodivščino, tudi selitev nove Šavove družine ovc v svojem avtu. Spomnil je tudi, da je bil Šav oče Premskih srečanj, ki si jih je zamislil predvsem kot sproščeno druženje, prijateljevanje, z nekakšnim odprtim mikrofonom, na voljo vsem, ki bi želeli kaj prebrati. Ko je prireditev dobila nadih uradnosti, ni več prihajal.

Kot je poudarila Jasna Lipovec Čebron iz koprskega kulturnega kluba, je Vlado Šav svojo strast razdajal na tako raznolikih področjih, da ga je težko predstaviti z eno razstavo. Tej bo v nizu dogodkov sledil izid Šavovega recitala pesmi Gabriela Garcie Lorce, ki ga je leta 1975 posnel Radio Študent. Glasbo zanj je ustvaril Etbin Stefančič, ki pripravlja in oblikuje zgoščenko.

---