Odtenki letnika življenja

Vinarji imajo ob letošnjem Martinovem razlog za dobro voljo. Ne le zato, ker pri nas na ta jesenski zahvalni dan kakšen kozarec vina spijejo tudi tisti, ki ga sicer ne, temveč zlasti zato, ker je bila letina odlična. Tako količinsko kot tudi po kakovosti naj bi po napovedih vinarjev prekosila veliko predhodnih.

Na kar nekaj koncih Evrope je po končani trgatvi precej vinarjev vzkliknilo, da so potrgali grozdje za letnik njihovega življenja. Po pičlih letinah in lanski, docela tanki v najpomembnejših vinskih regijah stare celine, letos domala od vsepovsod poročajo o rekordnih številkah. V Italiji, ki zadnje desetletje vodi na lestvici največjih pridelovalk vina, bo pridelka za petino več, 48,5 milijona hektolitrov. Veliko več ga bo tudi v Franciji in Španiji. Iz Bordeauxa je slišati glasove zadovoljnih vinarjev o letniku kariere, prav tako iz Nemčije in Avstrije, z njimi delijo mnenje tudi nekateri pri nas. Po lanskih spomladanskih pozebah, ko denimo v Burgundiji niso zalegle niti stare metode kurjenja ognjev v vinogradih, ter poletni suši, ki je v največjih pridelovalkah več kot zdesetkala pridelek, so žalostna poročila o ujmah letos redkejša. Tistim, nad vinogradi katerih se je spraznil točonosni oblak, ugodna statistika seveda ne pomaga kaj dosti, a so redkejši kot v minulih letih. Toča je sklestila dobršen del pridelka okrog Barbaresca v Piemontu, pa v burgundski Côte de Nuits, tik pred trgatvijo je tolkla na omejenem delu južnih Brd.

Sodobna vremenska slika ima v vinogradništvu vse širše posledice. Ponekod, denimo v Alzaciji, so letos zabeležili še en rekord, saj nikoli niso začeli s trgatvijo tako zgodaj, podobno sporočajo iz Avstrije. “Trideset let sem čakal na takšno trgatev,” je bil zgodaj jeseni zadovoljen vinar iz angleškega Cornwalla na skrajnem jugozahodu otoka, kjer si prav tako obetajo zgodovinski letnik. Če koga čudi, da Angleži pridelujejo vino, kar je, mimogrede, tradicija še iz rimskih časov, bo še več začudenja zbudila novica, da so letos pobrali prve oljke v oljčniku pri kraju Mörbisch ob južnih obrežjih Nežiderskega jezera na Gradiščanskem.

Dober vinski letnik ni le spodbuda in zadoščenje, je tudi izziv.

Ker je letošnji letnik tudi obilen, bodo morali vinarji še več energije vložiti v prodajo vina. Za slovenske vinarje je, razen za redke izjeme, daleč najpomembnejše tržišče doma. Gneča na domačem trgu je precejšnja, v cenovnih vojnah pa zmagujejo tisti, ki ponujajo vino, v katerega je vgrajenih najmanj stroškov. To seveda niso družinski vinogradniki niti tisti, ki stremijo k višji kakovosti. Čeprav bi se ob prebiranju člankov o slovenskih vinarjih in njihovih vinih ter poročil o omembah v tujini lahko komu zazdelo, da gre za deželo z visoko razvito vinsko kulturo, žal ni tako. Gostinski lokali v največji meri niso izložbeno okno slovenske vinske krajine, tisti, ki v njih strežejo, pa v enako veliki meri nimajo niti zadostnega znanja niti interesa, da bi ga osvojili in postali vsaj dostojen promotor slovenskih vin. Lepo in prav je, da se v medijih pojavljajo oni, ki stvari obvladajo na visoki ravni, že zdavnaj pa je nastopil čas za ugotovitev, da prevelik del slovenskega gostinstva ponuja premalo kakovostne storitve. Razlogov je več, rešitve pa ni na vidiku v kratkem času. Deprofesionalizacija gostinskih poklicev, zlasti natakarskega, mizerna plačila in nizki poklicni standardi so v gostinstvo v preveliki meri pripeljali prekarce, ki zgolj čakajo prvo priložnost, da bodo počeli kaj drugega. Žal je tako, da še tako dobro vino zvodeni, če je narobe postreženo. Pa ne gre za kak “hoštapleraj”, na kateri tretjini peclja je treba držati kozarec, temveč za čisto elementarne zadeve, da se poznavanje vin ne konča pri barvi in da ne drži, da morajo biti vsa vina enako mrzla kot kokakola. Da tega, da so vino na pragu jeseni z največjim pompom po letih boja za preboj steklenic kot enega od dejavnikov kakovosti v najtoplejšem slovenskem vinorodnem okolišu vrnili v brezimeno pipo, niti ne omenjamo.

Letošnje vinsko leto si bomo zapomnili po še mogočnejši promociji slovenskih vin v tujini, ki postaja vse bolj povezana in načrtovana. Briški preboji z rebulo so dobili z laskavim naslovom vina leta na odmevni lestvici v najbolj branem italijanskem časniku novo dimenzijo, z rebulo so se v mednarodno okolje postavili tudi Vipavci; v mogočnem Decanterjevem ocenjevanju sta najvišji regionalni oceni dobili rebula in tudi malvazija.

Dober vinski letnik ni le spodbuda in zadoščenje, je tudi izziv. Če vnaša samozavest na enem koncu, jo bo treba čutiti tudi na drugem. Ob skrbi, da slovenska vina prepoznajo na Kitajskem in v ZDA, bo treba več storiti tudi za to, da jih prepoznajo doma. Odobravanje sosedov tudi šteje, mar ne.

---