Okolje bi bilo lahko še bolj prijazno do oseb s cerebralno paralizo

V Centru Sonček v Elerjih je bilo v času jesenskih počitnic nadvse živahno. Organizirali so letovanje za 12 otrok, doma z različnih koncev Slovenije, želja za počitnikovanje pa je bilo vsaj dvakrat toliko, a jim zaradi omejenega proračuna Zveze Sonček niso mogli ugoditi.

Denis Rosanda (s kitaro v roki) je  pripravil program za otroke, ki so 
preživeli počitnice  v Elerjih.  Foto: Tomaž Primožič/FPA
Denis Rosanda (s kitaro v roki) je pripravil program za otroke, ki so preživeli počitnice v Elerjih.  Foto: Tomaž Primožič/FPA

ELERJI > Tokratno letovanje so izpeljali v Elerjih, kjer deluje eden od dveh rekreacijskih centrov Zveze Sonček. Drugi je v Spodnjih Vrtičah v občini Kungota, kjer počitnikujejo istrski otroci, center v Elerjih pa deluje tudi na naslovu v Premančanu. Tako v Elerjih kot Spodnjih Vrtičah poleg počitniških programov za otroke in odrasle izvajajo še obnovitveno rehabilitacijo, izobraževanja, posvete, srečanja ...

100.000 do 120.000 evrov na leto premalo

Z 12 dopustniki se je ukvarjalo prav toliko spremljevalcev in pet zaposlenih. Eden je bil Denis Rosanda, ki rad poprime za kitaro in kaj zapoje, sicer pa dela v dnevnem centru za odrasle na Markovcu, ki je eden od enajstih dnevnih centrov v Sloveniji, v katerih Zveza Sonček opravlja storitve vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji. Denar za to dobijo z ministrstva za delo, saj so izvajalci socialno-varstvenih storitev v okviru javne mreže. Državnemu financiranju navkljub pa ne uspejo pokriti vseh stroškov. “Za enajst dnevnih centrov, v katere vključujemo najmanj 175 odraslih oseb, dobimo malo manj kot 1,9 milijona evrov na leto, zmanjka nam 100.000 do 120.000 evrov,” je jasen direktor Zveze Sonček Iztok Suhadolnik.

35 let Zveze Sonček

Zvezo Sonček sta leta 1983 ustanovila gorenjsko in mariborsko društvo za cerebralno paralizo, starši otrok s to obliko paralize in strokovnjaki. Gre za neprofitno, nevladno in nacionalno reprezentativno invalidsko organizacijo.

V Elerjih je bilo v minulih dneh tudi 12 spremljevalcev, ki so bodisi zaposleni bodisi študentje, upokojenci, prostovoljci ali osebe, ki delajo v splošno korist. Med njimi je bil predstavnik nevladne organizacije iz Zenice v BiH, ki sodeluje v Sončkovih poletnih programih in omogoča, da kot prostovoljci že dve leti sodelujejo dijaki zadnjih letnikov srednje zdravstvene šole v Zenici. “Tako pridobivajo dragocene izkušnje,” utemeljuje Suhadolnik in dodaja, da člani Zveze Sonček več kot desetletje sodelujejo tudi z Medicinsko fakulteto v Ljubljani in pripomorejo k razumevanju invalidnih oseb. Problematiko osvetljujeta Emir Okanović, ki ima cerebralno paralizo, in psihologinja Helena Kos.

Bolj bi jih morali vključiti v družbo

“Pristop zdravstvenega osebja do oseb s posebnimi potrebami se je v zadnjih desetletjih bistveno izboljšal, boljša je tudi infrastruktura na javnih površinah. Nekateri občinski in državni uradi, šole ter drugi javni objekti pa so še neprilagojeni,” opaža Suhadolnik. Novogradnje so gibalno oviranim prijazne, starejše stavbe prilagajajo prepočasi. Dogaja se tudi, da kakšno stavbo med obnovo pozabijo prilagoditi. V Skandinaviji pa imajo že od leta 1974 uzakonjeno, da morajo biti vsi javni prostori dostopni za gibalno ovirane.

Suhadolnik pravi še, da je v institucionalnih zavodih dobro poskrbljeno za osebe s cerebralno paralizo in da država zanje nameni precej denarja. “Zelo malo pa je zagotovljenih storitev v skupnostih, ki bi morale omogočati socialno vključenost posameznikov in njihovo neodvisno življenje.”

V Sloveniji ima cerebralno paralizo 4000 do 5000 oseb. Čeprav so Zvezo Sonček ustanovili zanje in med člani prevladujejo gibalno ovirani, se nanje ne omejujejo. Zvezo sestavlja 18 društev: 15 regijskih pa še Društvo za pomoč prezgodaj rojenim otrokom, Športno društvo cerebralne paralize in humanitarno društvo Sončkov klub. Skupaj imajo 4200 članov, med njimi so tudi svojci oseb s cerebralno paralizo in drugimi invalidnostmi, strokovnjaki ter prostovoljci.


Najbolj brano