Bodo obnovili zaupanje?
Komentarji
27. 10. 2018, 05.55
, posodobljeno: 11. 12. 2018, 18.33
Na predstavitvi posodobitve in razširitve ilirskobistriške tovarne Lesonit je bilo slišati željo, da bi kaj podobnega videli tudi za hale propadlega Javorja v Pivki. Na drugi strani je eden od Lesonitovih sosedov pripomnil, da bi prispeval 100.000 evrov iz lastnega žepa, če bi se tovarna preselila.
Sobivanje z Lesonitom zagotovo ni lahko. Na žalost je bil v nekih drugih časih, tako kot še marsikatera druga tovarna, zgrajen na, kot se je pokazalo, neposrečeni lokaciji. A prerekanja o tem, ali je bila tukaj prej tovarna ali hiše, danes ne pomagajo kaj dosti. Dejstvo je, da je treba najti način, kako tovarni, ki daje kruh 140 zaposlenim, posredno pa še najmanj tolikim, omogočiti razvoj in dobro poslovanje, za kar je posodobitev nujni predpogoj, po drugi strani pa tudi ljudem, ki živijo v neposredni okolici, zagotoviti kar najbolj normalno življenje.
Ni namreč tako samo po sebi umevno, kot se morda zdi, da se je italijanski lastnik odločil, da bo tukaj investiral.
Bližnji sosedi na prah, hrup in druge izpuste opozarjajo že leta. Eden od krajanov je na predstavitvi opozoril, da v sosednjih vaseh malone ni družine, v kateri otroci ne bi imeli astme. Če podatek drži in če ga lahko pripišemo Lesonitu, je davek visok. Opozorilo, da Lesonit v preteklosti ni storil dovolj ali vsega, kar bi lahko, za zmanjšanje negativnih vplivov in da je zaradi premajhne transparentnosti delovanja tudi izgubil zaupanje okoliških prebivalcev, je najbrž na mestu. Ravno zato pa tudi njegove sedanje pripravljenosti, da s posodobitvijo tovarne vendarle poskrbi, da bo okolju in ljudem prijaznejši, ni mogoče že vnaprej označiti kot zavajajoče in kot pretvezo za povečanje proizvodnje in dobička.
Vendarle gre za tovarno, ki ima več kot 80-letno tradicijo in ki je eden od stebrov bistriškega gospodarstva, kolikor ga je sploh še ostalo. Zato je na mestu vprašanje, ali si Ilirska Bistrica lahko privošči, da podjetje izgubi. Ni namreč tako samo po sebi umevno, kot se morda zdi, da se je italijanski lastnik odločil, da bo tukaj investiral. Prav tako pa najmanj 20 milijonov evrov tudi ne bi vložil v nekaj, s čimer ne bi imel dolgoročnejših načrtov.
Nenazadnje pa je Lesonit tudi še eno redkih, če ne edino tako velikih lesnopredelovalnih podjetij v širši regiji in največji porabnik slovenskega lesa. Za katerega pa si vsi želimo, da bi novo dodano vrednost prinašal doma.