Kdaj je “vse brezplačno”, kdaj “zastonj” in kdaj “zaman”?

Odtenki in razlike v pomenih besed, ki so podobne, a so po izvoru daleč narazen, so izmuzljivi. Vsakdo jih do nadrobnosti pozna in razlikuje povečini le v jeziku, v katerega se je rodil in ga je poslušal že pod materinim srcem. To je v posebnih okoliščinah potrdil s svojo izbiro jezika sam sedanji papež, ko je meseca avgusta 2018 obiskal vernike na Irskem.

Ko so preudarnega in naravno inteligentnega Frančiška Irci začeli neprizanesljivo spraševati o pedofiliji, jim je namesto v italijanščini ali angleščini začel nepričakovano odgovarjati v svoji domači španščini, kot jo uporabljajo v njegovi rodni Argentini. Zakaj je storil ta korak, čeprav do najdrobnejših odtenkov pozna in zna marsikateri tuji jezik, tudi italijanščino in angleščino? V materinščino se je nevede zatekel, ker so ga vznemirila vprašanja o pedofiliji, ki so za Cerkev neprijetna. Kajti: o globokih in najglobljih doživetjih, mislih, sodbah in izkušnjah vsakdo najbolj ustrezno, točno in natančno govori le v svojem prvem jeziku, ki je materinščina.

V tujem, naučenem jeziku lahko zelo ustrezno govorimo, pišemo in razpravljamo o tistem, česar smo se naučili, na primer kot politiki, ekonomisti in esejisti; o tistem, kar smo doživeli in kar nas čustveno globoko prizadeva, pa le v maternem jeziku. Pesniki, dramatiki in pripovedniki ustvarjajo najboljša dela v materinščini; v drugem ali tujem jeziku to zmorejo le redki izmed takih, ki so otroštvo preživeli v dvojezičnem družinskem okolju. Zato je materinščina tako pomembna za vsako neodvisno osebnost in samostojen narod.

Dandanes dobro vemo, kaj pomeni, kadar rečemo, da se eni trudijo zastonj, marsikdo zaman, sodobni proletarci, ki jim pravimo prekarci, pa garajo skorajda brezplačno.

Za jezikovne odtenke torej gre. Brez teh ni dobrega jezika, ne domačega ne tujega. Poglejmo nekatere v naši dragoceni, a pogosto v javni rabi zapostavljeni slovenščini. Za zgled vzemimo tri prislove iz naslova te Minute: zastonj, zaman, brezplačno. Zelo podobni so si po pomenu, vendar ne povsem enaki. A pravilni so vsi trije. Zmerom lahko rečemo ali zapišemo:

• Vse je zastonj.

• Vse je zaman.

• Vse je brezplačno.

Vprašanje je seveda, katerega v določeni besedni zvezi izberemo, da ni napak, ki so v jeziku trdovratne kot ideološki predsodki v politiki, kjer je za neumnosti zmerom dovolj prostora celo v inteligentni glavi, a še neprimerno več v nespametni butici.

Prav o teh prislovih sprašuje novinarka Primorskih novic Marica Uršič Zupan, urednica redakcije Srednja Primorska: “Spoštovani profesor, novinarji in uredniki imamo sicer razmeroma dober posluh za jezik, čisto vsake slovnične finese pa ne poznamo. Predvsem pa: življenje, ki ga prelivamo v tiskane besede, je tako pestro, spremenljivo, vsak dan z novimi predmeti, dogodki … da je običajno takšen tudi jezik, ki ga pišemo. Enkrat je bolj, drugič manj pravilen. In pri slednjem nam vaša pomoč pride še kako prav.

Veliko jezikovnih dilem se nam poraja vsak dan. Ene s skupnimi močmi rešimo, pri drugih ostajamo vsak na svojem bregu, tako da si pri mnogih zaželimo vaše pomoči. In zakaj je tako? Saj je naš poklic vendarle takšen, da se nenehno sprašujemo: Zakaj? Odgovor bi radi izvedeli tudi glede uporabe besed zastonj in brezplačno, pa tudi zaman. Ali je imel prav ali ni imel prav novinar, ko je pred pomembno nogometno tekmo zapisal: ‘Po tipični slovenski navadi je veliko število takih, ki bi do drage vstopnice radi prišli zastonj.’ A mu nekateri v uredništvu niso pritrdili: ‘Ne zastonj, ampak brezplačno!’ so ga popravljali. Vprašujem vas: Ali bi bilo res primerneje zapisati, da bi mnogi do drage vstopnice radi prišli brezplačno? Bi novinar z izrazom ‘zastonj’ bolje opozoril na preštevilne zastonjkarje, ki bi radi gledali veliki dogodek, ne da bi za to kaj plačali? Besede brezplačkar še nimamo, imamo samo revije, ki jih brezplačno (zastonj?) delijo po trgovskih središčih in jim rečemo brezplačniki. Včasih katerega vzamemo, čeprav na koncu za nepotrebne stvari, ki jih kupimo, ker nam je tako prišepnil brezplačnik, plačamo še več, kot bi za plačljiv časopis s pametno vsebino. Malo stvari je res zastonj. Na to opozarjamo tudi v Primorskih novicah. Včasih zaman, ker nas berejo bolj tisti, ki to že vedo, oni drugi, ki raje sežejo po brezplačnikih, pa malo manj. Kaj menite o vsem tem? Veselim se vašega odgovora in vas lepo pozdravljam.”

Kadar hočemo v jeziku dognati, kaj kakšna beseda označuje, pridemo do ustreznega in najpravilnejšega odgovora, če preverimo, kakšen je bil njen pomen nekoč, v začetku, in kako se je razvijala do danes. Tako zadenemo res pravo! Tega bi se morali zavedati politični preroki, ki ljudstvom rišejo prihodnost v očarljivih mavricah, ne da bi upoštevali izkušnje, nauke in nasvete iz preteklosti. Pa ne zadenejo prave! Napovedujejo napredek, novogradnje in srečo, zabredemo pa v nove vojne, razdejanje in nesrečo. Premalo se zavedamo, da brez poznavanja preteklosti ni mogoče doumeti sedanjosti in še manj prihodnosti.

Pri besedah zastonj, zaman, brezplačno bomo malo pogledali tudi v njihovo preteklost, da zanesljivo razložimo njihov pomen v sedanjosti.

Za prislov “zastonj” navadno pravimo, da pomeni: brez plačila, brezplačno. Primer: knjigo so nam dali zastonj, samo prebrati jo moramo. A lahko nam pove tudi: da se zaman, brez haska trudimo za dosego kakega cilja. Primer: Nič ne bo iz tvojega načrta, zastonj se grizeš. Lahko pa kaže na vzrok, kar se vidi iz primera: Ni se zastonj ustrašil, volk je bil! Kako večstranski je njegov pomen, lahko spoznamo iz pijančeve ugotovitve pred volitvami pri gostilničarju, ki kandidira za župana: “Ni zastonj nocoj pri tebi vse zastonj.” In iz Prešernovih besed: “Valjhun zastonj tam išče mlado lice.”

Ti zelo razvejani pomeni kažejo, da je do njih prišlo počasi in da ima ta beseda za seboj dolg razvoj. Njen koren sta poznali že praslovanščina in pred njo indoevropščina, pomenil pa je vseskozi isto: zastonj, brez plačila, zaman, zabadava (narečno).

Tudi prislov “zaman” sega s svojim korenom daleč v praslovanščino in še dlje nazaj. A nima toliko pomenov kot “zastonj”; pravzaprav ima le enega in ta kaže na neuspešnost kakšnega prizadevanja. Zgovorni tipično slovenski primeri za to bi bili lahko: zaman se je boril proti svoji najbolj zvesti ljubici, pijači; zaman čakamo zares uspešno vlado; žena je moža rotila, naj ne pije več, a vse zaman. Je pa še dosti drugih primerov, ki so bolj spodbudni.

Prislov “brezplačno” je prišel v ospredje šele v modernih časih, odkar je, žal, denar postal sveta vladar. Pomen tega prislova je jasen in si ga lahko razložimo brez sprehoda v njegovo zgodovino, čeprav je zanimiva. Beseda plača, ki izhaja iz starejše oblike “platja”, namreč verjetno izvira iz besede platno. To podpira domnevo, da je bil pri Praslovanih denar platnen, iz platna ali pa kar platno sámo.

Če bi skušali odgovoriti na vprašanje, ali je bolj prav, da rečemo zastonj in ne brezplačno, ali pa najprej brezplačno in šele potem zastonj, bi se znašli v zadregi. Stari prislov “zastonj” namreč združuje več pomenov: tako pomen, da vstopnice ni treba plačati (ker je brezplačna), kot tudi pomen, da je vse brez haska (čemur rečemo zaman) itd. Dandanes dobro vemo, kaj pomeni, kadar rečemo, da se eni trudijo zastonj, marsikdo zaman, sodobni proletarci, ki jim pravimo prekarci, pa garajo skorajda brezplačno.

Spoštovani novinarji in drugi bralci te Minute, nova vprašanja o jeziku pošiljajte na naslov: joze.hocevar@primorske.si

---