Gospod Njoko in besedni dragulji

Včeraj mi je roke poljubil navzven scufan slovarček najlepših slovenskih besed, natisnjen na ne najlepšem papirju. Take besede bi si zaslužile počivanje na tistem najlepšem, ročno izdelanem. Nekatere od teh besed slišim in tudi izrečem le izjemoma, kar potrjuje pravilo, da smo pri pogovarjanjih in v govorih bolj v minusu pri rudarjenju bogastva jezika.

Slovenski besedni dragulji, kot so vedrina, obzorje, dehteti, hrepenenje, mesečina, tolmun, sijaj, so speče Trnjulčice, ki jih princi redko najdejo. Ko pa jih, večinoma ležijo v črkah na papirju ali na ekranu in ne v obliki govorjenih besed. Ne bom vam težila z dosledno uporabo zbornega slovenskega jezika, sama bi prva morala vreči kamen: v moj besednjak se je že dolgo nazaj neslišno in zahrbtno priplazila beseda ful, ki je postala moja prav grda stalnica v vsakem tretjem stavku. In ko jo zaslišim, kako uhaja iz mojih ust, besedna packa, si grem prav na živce. Pa kakšen nepravilni rodilnik mi tudi uide in ko mi nesramnež zbeži na facebook, me takoj ošvrkne neka dežurna “inšpektorica” za slovenski jezik, ki komaj čaka, da se lahko globoko zgraža nad mojim jezikovnim smrtnim grehom in razglablja (in to v napačni slovenščini, kako ironično), kako si lahko človek na taki poziciji dovoli nepismenost. Hm. Lektorji z mano sicer nimajo veliko dela, tudi vejice visijo večinoma tam, kjer morajo. Da včasih napišem bivši namesto nekdanji ali bolnica namesto bolnišnica, je pa tudi res, ampak SSKJ to radodarno dovoljuje.

Kakšen jezik uporabljate, pogosto zelo veliko nebesedno pove o vas. Ni pomembno samo kaj, ampak tudi kako. Kako napišete uradni dopis, kuverto, čestitko za rojstni dan, vabilo na prireditev, sms, elektronsko sporočilo? Kakšen je prvi vtis, ki ga dajete s temi besedili in izgledom? Ko vidim v vabilu takle stavek: vabimo vas na topato, ki bo 05.07.2018 ob 17.00 uri, tampatam, vem, da ima avtor še veliko prostora za napredovanje v pisanju. Bolje bi izgledalo brez nul in z dnevom: v petek, 5. julija 2018, ob 17. uri tampatam. Če pa se dogodek prične ob 17.30, spustite besedico uri in jo odložite v predal, naj si spočije do naslednje polne ure.

Vzemite se v roke, če greste nastopat. Pripravite se. Če ne gre na pamet, preberite vsaj petkrat, petnajstkrat, tisti nevešči tudi dvajsetkrat. Magari pred ogledalom.

Ko dobim kuverto ali dopis z ga. Benedetti ali ga. Ksenija, včasih pa tudi g. Ksenija, grem pojest en čokolatin. Dodajte, prosim, tistih par črk do konca besede: gospa, gospod, saj ne boste dobili muskelfibra v prste. In če želimo biti dosledni, vikamo s priimkom in ne z imenom: gospod Njoko in ne gospod Nevjo. In če ima ta Njoko znanstveni naziv dr. ali mag. pred imenom, izpustite gospod. Pa v množini, prosim - boste vi, gospa Molidolič, POJEDLI torto in POPILI sok in ne POJEDLA in POPILA. Ali: bi vi, gospod Pikopokek, ŠLI na toaleto in VZELI toaletni papir ali boste morda BRUHALI. In ne ŠEL, VZEL, BRUHAL.

Ko poslušam govor tega ali onega župana, direktorja, ministra, poslanca, ravnatelja, dekana, ki zveni kot branje tretješolčka na osnovnošolski proslavi, se vprašam, kakšne misli se sučejo v glavah poslušalcev in če so še budni. Vzemite se v roke, če greste nastopat. Pripravite se. Če ne gre na pamet, preberite vsaj petkrat, petnajstkrat, tisti nevešči tudi dvajsetkrat. Magari pred ogledalom. Ali se posnemite in kritično poglejte, kako izgledate, kako govorite, kako gestikulirate, kako artikulirate. In pri ocenjevanju obujte škornje poslušalcev in gledalcev. Prooosim, ne dolgovezite in ne nakladajte, samo zato, da mine čas. Dajte malo soli, popra, morda tudi čisto malo cukra. Stavki naj ne bodo dolgi od Goričkega v Piran, ampak od Kopra do Izole. Maksimalno tri podredja, še raje le dve. Besede naj živijo in naj bodo izgovorjene iz živahnih ust, z energijo, z žarom.

Če imate službo ali funkcijo, ki zahteva javno nastopanje in ste zadnjič tako nastopili stari pet let, pred teto, z recitiranjem Kuža pazi, z repom miga, ne morete biti suvereni in misliti, da “saj bo šlo, saj to ni nič kaj takega, saj jaz znam”. Sicer raje ne stopite pred ljudi. In, dragi moji kandidati za županska mesta, vse zgoraj našteto ni brez veze. Kljub temu da je seveda daleč najbolj pomembna VSEBINA tega, kar govorite (in seveda DEJANJA, ki tej vsebini sledijo po izvolitvi), je takoj za tem pomembno tudi to, KAKO in KAKŠNI to vsebino podate. In če je vsebina super, taka, da bo premaknila gore in poskrbela, da bo življenje (VSEH) ljudi boljše, potem jo je treba še toliko bolj prepričljivo podati. Bo šlo?

Pa najdite ta mali slovarček najlepših slovenskih besed in posipajte z njimi vsaj pisne izdelke. Verjemite, vsem bo bolj teknilo. To, da obljuba dela dolg, si pa zapišite v srce. Večkrat.


Najbolj brano