Ventilator jezikov in ljubezni

Pogum in veliko energije, potrpljenja, a škodila nista niti kanček idealizma in neomajna vera v povezovalno moč gledališča. Vse to je bilo moč razbrati na predstavitvi Ventilatorja. Glasbena komedija, velika koprodukcija Gledališča Koper in Novosadskega gledališča, bo še drevi in jutri v Kopru Goldonija prestavljala v štiri jezike in svet po koncu sveta.

KOPER, NOVI SAD > V novi sezoni se v koprsko gledališče vrača duh italijanske komedije. Glasbena komedija Ventilator je nastala po motivih Pahljače Carla Goldonija. Za priredbo sta poskrbela Ira Ratej in režiser Jaka Ivanc, ki sta v preprosto zgodbo, “v kateri je celotno dogajanje postavljeno okrog zapleta, kdo ima pahljačo”, vnesla nekaj novosti: v daljni prihodnosti, na samem postapokaliptičnem koncu sveta, značilni liki iz commedie dell'arte postanejo ljudje z živalskimi lastnostmi, pahljačo pa nadomesti ventilator. “Predstava večinoma govori o ljubezni in o tem, kar nam je na koncu ostalo - in to je spet ljubezen,” je v sredo poudaril Ivanc.

“Res je predvsem komedija, a nosi tudi zanimiv tematski kontekst: človek se v prihodnosti tako defomira, da degenerira v žival, naprej pa živijo človeške banalnosti, ki jih odlično poudari Goldoni,” je dejal igralec Rok Matek.

Želja po trajnem sodelovanju

“Naši gledališčniki so se na vsakem gostovanju v Kopru počutili kot doma. Odprtost koprskega občinstva nam je dala signal, da moramo sodelovanje poglobiti”, pravi direktor novosadskega gledališča Valentin Venczel. V minuli sezoni je Katja Pegan, direktorica koprskega gledališča, v Novem Sadu uspešno režirala predstavo Mikve, koprodukcija Ventilator pa je naslednji korak, ki ga spremlja želja, da bi predstava živela čim dlje. “Zavedamo se, da je to najtežje in najzahtevnejše sodelovanje, a je edino, ki omogoča trajnost. Sled, ki jo bomo skupaj pustili v dušah in srcih občinstva, je profit, ki se ne izkazuje ne v evrih ne v dinarjih, temveč v trajnejši vrednosti. Tudi v trajnosti naše povezanosti,” je dodal Venczel.

Režiser je tudi tokrat za glasbeno plat predstave angažiral Davorja Hercega, pod besedila songov pa se je podpisal Jure Karas, znan kot Slon iz priljubljenega dua Slon in Sadež, ter avtor lanske uspešnice novogoriškega teatra Realisti.

Za vse je bil velik izziv jezik, kajti koprodukcija ni na odru združila le dveh ansamblov (novosadski igralci so v Kopru vadili kar dva meseca), temveč tudi dva jezika - jezik Novosadskega gledališča Újvidéki Színház je namreč madžarščina. V predstavi se pojavita še srbščina in nekaj italijanščine, a je za prevode poskrbljeno z nadnapisi.

Slišati je bilo, da je slovenščina novosadskim gledališčnikom enako tuja, kakor je madžarščina domačinom, zato so morali biti iznajdljivi. “Režiser je ves čas poudarjal, naj igramo tako, da bo tudi tisti, ki jezika ne razume, dojel vsebino. Sam sem se naučil razbrati intencijo, namero soigralca. Lotili smo se zelo težkega projekta, v katerem smo izjemno soodvisni in moramo skrbeti drug za drugega,” je poudaril igralec Zoltan Širmer. Ni si težko predstavljati, da se je v zakulisju nabralo več zabavnih anekdot. “Mi smo bili denimo hendikepirani, saj oni naše kletvice razumejo, mi pa njihovih, ki tako lepo zvenijo, ne,” se je pošalil igralec Gorazd Žilavec.

V predstavi igrajo še Igor Štamulak, Lehel Soltis, Anja Drnovšek, Judit László, Tjaša Hrovat v alternaciji z Vesno Pernarčič, Dániel Huszta in Aleš Valič v alternaciji z Jašo Jamnikom. Za glasbo v živo pa skrbi štiričlanski orkester.

Premiera v Novem Sadu bo 5. novembra.

---