Literarne fantazije viteza Monte Carla

Aleksander Gadžijev je zmagovalec prestižnega mednarodnega pianističnega tekmovanja v Monte Carlu. Pri nemški založbi Acousence je izšla zgoščenka Literary Fantasies, na kateri 23-letni goriški pianist predstavlja izbrana klavirska dela Franza Liszta in Roberta Schumanna.

Aleksander Gadžijev je pomemben moderni evropski pianist, ki “se popolnoma zaveda, kako uravnotežiti ton in dinamiko, subtilnost in polno igro, nadzor in gorečnost izmed”, je zapisal italijanski kritik Mario Messinis. Gadžijevu je pri profesionalni rasti pomagalo več profesorjev in pianistov: njegovi starši Ingrid Silič in Sijavuš Gadžijev, poleg njiju pa še Pavel Gililov, Eldar Nebolsin, Richard Goode, Sergey Babayan, András Schiff ter več ustanov: Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel Gorica, Konservatorij Bruno Maderna v Ceseni, Mozartetum v Salzburgu in Visoka šola za glasbo Hanns Eisler v Berlinu.

O njegovih pianističnih vrlinah po osvojenih nagradah in koncertih v pomembnih dvoranah sveta pišejo v presežnikih. Akiko Ebi, predsednica 9. tekmovanja Hamamatsu, kjer je leta 2015 prejel prvo nagrado in nagrado občinstva, je zapisala, da je njegova moč v izvirnosti, ki sicer temelji na tradiciji, a sega daleč čez tradicionalne okvirje glasbe.

V rubriki Primorski glasbeni talenti, ki jo pripravljamo v sodelovanju z Radiem Koper, predstavljamo mlade primorske glasbenike, ki se ukvarjajo s klasično glasbo in dosegajo opazne uspehe doma in v tujini. Gost tokratne istoimenske rubrike v oddaji Glasbeni abonma, ki bo na sporedu drevi ob 20. uri, bo mednarodno zelo uspešen pianist Aleksander Gadžijev. Poslušali bomo Koncert za klavir in orkester št. 3 v d-molu Sergeja Rahmaninova, posnet 16. septembra v Tokiu, s tamkajšnjim simfoničnim orkestrom, ki mu je dirigiral Kazufumi Yamashita.

Oktobra je na tekmovanju v kneževini Monako uspešno prestal četrtfinale in polfinale ter bil boljši od 39-letnega Geoffroya Couteauja, velikega interpreta Brahmsovih klavirskih del. “Komisija se je prav odločila, saj smo pri Francozovem Brahmsovem Prvem koncertu skoraj zaspali, medtem ko nas je Italijan navdušil s Tretjim koncertom Rahmaninova,” so zapisali v francoskem tisku in dodali, da je Gadžijev tekmovanje zapustil s čekom za 30.000 evrov, nagrado princa Rainerja III.

Trenutno je razpet med Gorico, Berlinom in Japonsko, kjer ima po zmagi na tekmovanju Hamamatsu odprta vrata pomembnih dvoran. Nova nagrada mu prinaša nove koncerte tudi v osrednjih dvoranah v Franciji, Gruziji in na Japonskem.

Pot do novega uspeha še zdaleč ni bila preprosta, saj ima tekmovanje v deželi prestižnih jeklenih konjičkov, jaht in igralnic poseben pečat. “Finalni koncert sta obiskala tudi monaški princ in princesa Carolina, kar je zagotovo nekaj nevsakdanjega,” pravi Gadžijev. “Tudi organizacija je drugačna, saj tekmujejo pianisti, ki že koncertirajo, a še niso dopolnili 40. leta starosti. Selekcije potekajo v Parizu, Benetkah in Moskvi. Na letošnjem tekmovanju je bilo veliko ruskih in ukrajinskih pianistov. Etape potekajo druga za drugo in brez odmora, čeprav moraš pripraviti tri ure in pol dolg repertoar. Bilo je res zelo intenzivno, za tako preizkušnjo ne potrebuješ le glasbenih sposobnosti, ampak tudi fizične in psihične.”

Gadžijev je že 14. oktobra koncertiral v Berlinu, kjer zadnje leto nadaljuje izpopolnjevanje pri prof. Eldarju Nebolsinu. V začetku novembra bo nastopil na otvoritvenem koncertu tekmovanja Hamamatsu na Japonskem, decembra pa bo imel še koncert v Moskvi.

Rojen na meji dveh različnih kultur, oplemeniten z rusko poglobljenostjo in širino, izviren, drzen radoveden, samozavesten … Tak je Aleksander Gadžijev, ki osvaja poslušalce tudi z novo zgoščenko. “Ostal sem odprtih ust,” je ob njenem izidu zapisal Pietro De Palma. “V dveh dneh sem slišal velika pianista, ki sta z izjemnim navdihom igrala Schumanna. Ivo Pogorelić in Aleksander Gadžijev vesta, kaj pomeni ne le igrati, ampak se tudi poetično poglobiti v nadrealistično, sanjsko dimenzijo in jo oživiti za poslušalce. Schumannova Kreisleriana v izvedbi Gadžijeva je sanjska, ne spominjam se, kdaj sem nazadnje slišal takšno. Leta 1994 sem v Milanu poslušal Sokolova, a je ni zaigral tako sanjsko kot Gadžijev.”

---