105 kilogramov naglasa

Ko je pred četrt stoletja pribežal v Francijo, je znal samo tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre. Iz bosanskega begunca je zrasel v uglednega pisatelja, ki piše v francoščini in romane izdaja pri velikanski založbi Gallimard. Velibor Čolić je predsinočnjim v koprskem Librisu spet prehodil vznemirljivo pot in predstavil prevedeni roman Sarajevski omnibus.

KOPER > Na večeru, ki sta ga pripravila Forum Tomizza in Kulturni klub, se je Velibor Čolić tako razgovoril, da mu je Irena Urbič lahko postavila le nekaj vprašanj.

Kako uspeti v eksilu

Leta 1964 v Odžaku v Bosni in Hercegovini rojeni Čolić se je v Sarajevo preselil, ko je vpisal študij jugoslovanske književnosti. Tam se je gotovo seznanil tudi s slovenskimi literati, a ne? “Eh, utrujali so nas s Cankarjem. Brali smo, kako se je sramoval matere, zaman pa smo v tisti črtici iskali recept za kavo,” se spominja z nasmehom. “Tudi Prešerna so nam predstavili, a glavni je bil Cankar, ker je bil partizan.”

Velibor Čolić

pisatelj

“Bolj sem Francoz, bolj so moje knjige bosanske. Drug jezik mi omogoča svobodo, obenem pa rodni deželi ne moreš pobegniti.”

Šele na koprskem večeru so obiskovalci Čolića podučili, da je Cankar umrl pred sto leti, torej ni mogel biti partizan. “Zakaj smo se potem toliko učili o njem, če ni bil partizan?!” se je čudil pisatelj, ki je poln antikvariat v debeli uri večkrat nasmejal do solz.

Več kot preveč razlogov ima za žalost, a ga poganjata izjemna volja in humor, s katerim vselej tke ironijo, nikoli cinizma.

Čolić je študiral jugoslovansko književnost v Sarajevu, leta 1992 pa zaprosil za status begunca v Franciji. O grenkih izkušnjah duhovito poroča v predlanskem romanu Manuel d'exil: Comment réussir son exil en trente-cinq leçons (Priročnik za eksil: kako uspeti v eksilu v 35 lekcijah), ki ga bomo čez dve leti dobili tudi v slovenskem prevodu. “Že naslov je seveda ironičen,” pravi Čolić, “saj je eksil po definiciji poraz - izgubiš vojno, domovino, jezik, vse.”

Četudi se je v domovini že uveljavljal kot pisatelj, je leta 1992 na železniški postaji v Rennesu dojel, da ga je zdaj mogoče opisati samo z eno besedo: begunec. Če bi bil nogometaš, bi bilo laže, hitreje bi se asimiliral, a je ubral težjo pot: odločil se je, da bo postal francoski pisatelj, z utemeljevanjem odločitve pa je pri uradnikih imel nemalo težav. Trmasto se je začel učiti francoščine in si naposled čestital: “V mojih prvih francoskih letih sta dva pomembna datuma - 13. maja 1993 je bila objavljena moja knjižica Les Bosniaques (Bosanci), novembra 1994 pa sem v izvirniku prebral svoj najljubši roman, Camusovega Tujca.”

Da je z odhodom storil prav in da se iz Francije nikoli več ne bo vrnil v rodno deželo, je ugotovil, ko je videl fotografije iz Goražda in Srebrenice. Nadaljeval je že uhojeno pot in enega svojih romanov, napisanega v francoščini, ponudil veliki založbi Gallimard. Sprejeli so ga, mu izdali še naslednjega, kakor tudi naslednjega ... in zdaj se dogovarja že za objavo petega.

“Prišlo pa je do zanimivega paradoksa - bolj sem Francoz, bolj so moje knjige bosanske,” ugotavlja. “Ko sem še pisal v materinščini, sem roman o jazzu postavil v New York, zdaj pa v francoščini pišem o domovini. Drug jezik mi omogoča svobodo, obenem pa rodni deželi ne moreš pobegniti.”

Tja je leta 2012 postavil tudi roman Sarajevski omnibus, ki je letos v prevodu Ane Barič Moder izšel pri novomeški Gogi. Mozaično pripoved je Čolić postavil v Sarajevo in se osredotočil na razvpiti 28. junij 1914, ko je pod streli padel Franc Ferdinand. Čolić prepleta več usod - v romanu nastopa tudi njegov ded Nikola Barbarić, “bosanski baron Münchhausen”, ki je med prvo svetovno vojno baje doživel vse mogoče, druge pa ni več mogel preživeti; Nemci so ga ubili leta 1943.

A njegove zgodbe - naj so resnične ali ne, komu mar - so preživele in objavil jih je pripovedovalčev vnuk, kar je za Čolića krasen dokaz, da literatura preživi vse mogoče.

Za kratke stavke

Čolić ne mara literarnih eksperimentov, zagovarja pisanje kratkih, jasnih stavkov, ki sestavijo zgodbo.

Danes je mednarodno uspešen, prevajan pisatelj, ki pa ga nikjer več nimajo za svojega - naj govori v materinščini ali francoščini, mu tako v Sarajevu kakor v Franciji pravijo, da ima naglas: “V Madridu me je novinar v intervjuju vprašal, ali lahko definiram Veliborja Čolića. Moj odgovor: sem 105 kilogramov naglasa.”

Ob izteku koprskega večera so ga nasmejali s tradicionalnim darom, karikaturo, na kateri literarnega gosta upodobi domačinka Lorella Fermo - Čolića je postavila ob tistega, s katerim se je začela njegova francoščina, ob Jeana-Paula Sartra.  

---