“Jaz sem Cankar - in to ti pove vse!”

Praznovanju Cankarjevega leta se bodo drevi ob 19. uri v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) pridružili z odprtjem dveh razstav ob 100. obletnici pisateljeve smrti. Včeraj pa so predstavili tudi vznemirljivo novost: donator, ki želi ostati neimenovan, jim je podaril več Cankarjevih razglednic, rokopisov in celo njegov poslednji potni list.

Nova pridobitev je tudi Cankarjev potni list iz leta 1918.  Foto: Andraž Gombač
Nova pridobitev je tudi Cankarjev potni list iz leta 1918.  Foto: Andraž Gombač

LJUBLJANA > “Zadnja leta kontinuirano dobivamo čudovite donacije, kar kaže, da v narodu še živi zavest o neprecenljivosti kulturne dediščine,” je z nasmehom poročal vodja rokopisnega oddelka Marijan Rupert. “Cankarjevo gradivo so začeli zbirati in v NUK prinašati že kmalu po njegovi smrti, tako da ga imamo res veliko. A donacije, kakršna nas je razveselila v Cankarjevem letu, že dolgo nismo dobili.”

Od črtice do potnega lista

Še preden je odprl debelo mapo z napisom Donacija, so predstavili niz dogodkov pod naslovom “Jaz sem Cankar - in to ti pove vse!”, ki ga bo drevi odprla razstava avtorjev Žige Cerkvenika, Marijana Ruperta in umetnika Silvana Omerzuja. Obiskovalce bodo v veliki čitalnici do 26. januarja v dialog s Cankarjem vabila izbrana pisma, v sosednjem Plečnikovem hodniku pa bodo na ogled interpretacije pisem in knjig, ki so delo 17 podiplomskih študentov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (UL ALUO).

Predstavili so še druge projekte, največ zanimanja pa je požela dragocena donacija. Iz mape je Rupert potegnil šest črno-belih fotografij z že znanimi posnetki pisatelja in njegovega groba, rokopis domnevno zadnje črtice Moje izbe in osem razglednic, na katerih je umetnik Hinko Smrekar k svojim ilustracijam pripisal pozdrave za Cankarja. V hrambo so prejeli tudi pisateljev zadnji potni list, izdan v letu smrti 1918.

Tudi nekaj Gregorčiča

Razveselilo jih je tudi Cankarjevo pismo prijateljici Anici Tratnik in zlasti 17 dopisov zadnji zaročenki Mileni Rohrmann (1885-1945), učiteljici, ki je po letu 1912 živela in delala v Trstu, njeno zapuščino pa je podedovala sestra Vera. Največ pisemc in razglednic, doslej povečini neznanih, je kratkih, denimo: “Odkritosrčen in topel pozdrav iz Bele Krajine. Da bi bilo, še bilo!”

Nekateri dopisi pa osvetljujejo odnos med Cankarjem in zaročenko, ki ju je osem let povezovalo bolj globoko prijateljstvo kakor pa strastna ljubezen. Na primer: v 29. knjigi Zbranega dela iz leta 1974 je objavljenih 52 Cankarjevih pisem Mileni, tudi nekoliko daljše iz 24. aprila 1913, v katerem pisatelj priznava, da je v njunem razmerju že velikokrat občutil “nekako čudno tesnobo”. Opisuje ji, da se zaveda, kako odbijajoč zna biti, in napoveduje, da se mu bo tudi ona odtujila. Rad ima samoto, a strašna mu je osamelost, ji pojasnjuje in niza turobna občutja, tudi misel na samomor.

Pet dni zatem ji je poslal pismo, v katero je javnost prvič pokukala včeraj: “Oprosti mi! Zadnjič sem bil v tako strašnem razpoloženju, da menda niti sam nisem vedel, kaj da sem Ti pisal. Ti me poznaš in zato upam, da se preveč ne huduješ. - Ako mi hočeš odgovoriti, piši mi na prejšnjo šifro (“I.C. 1907”). Pozdravlja in poljublja te Ivan.”

Ne le Cankarjeve, isti donator je knjižnici odstopil še nekaj zapuščine Janeza Mencingerja. V njej sta tudi dopisnici, ki ju je pisatelju z Gradišča nad Prvačino poslal Simon Gregorčič.  


Najbolj brano