Trst se bori s podganami

Novica o množičnem pojavu podgan v Trstu znova potrjuje pomen izvajanja ukrepov za zaščito človekovega okolja in bivališč pred nenehnimi napadi škodljivcev. Če teh postopkov ne izvajamo redno, začnejo glodalci ogrožati naše življenje in zdravje.

Glodalci so rezervoar ali prenašalci vrste bolezni pri človeku. 
Najpomembnejše so: kuga, virusna hemoragična mrzlica, leptospiroza, tularemija, tifus, toksoplazmoza, lišmanjoza, salmoneloza, trihineloza, steklina. Foto: pixabay.com
Glodalci so rezervoar ali prenašalci vrste bolezni pri človeku. Najpomembnejše so: kuga, virusna hemoragična mrzlica, leptospiroza, tularemija, tifus, toksoplazmoza, lišmanjoza, salmoneloza, trihineloza, steklina. Foto: pixabay.com

TRST > Na spletu je pred dnevi zakrožila vest, da se na velikem trgu v Trstu vse bolj množijo podgane, ki se še posebej rade zadržujejo na gredicah na nabrežju. To vse bolj vznemirja ljudi in vzbuja skrb.

O podganah so pred dnevi razpravljali na zasedanju občinske komisije za okolje. Občinski svetniki so ugotavljali, da gre tudi za sramoto tako z zdravstvenega kot s higienskega vidika, ki močno kazi podobo Trsta.

Predlagali so, da bi tja spustili mačke, ki bi polovile podgane, pa tudi pse ameriške pasme podganji terier, ki so jih za reševanje težav s podganami v preteklosti uporabili že v Beli hiši v ZDA. Ugotovili so tudi, da zatiranje podgan otežuje nespametno ravnanje občanov, ki so ukradli, uničili ali vzeli vabe iz 700 od 1500 nastavljenih pasti. Med še drugimi predlogi jih je bilo več politične narave.

Prenašalci bolezni

Glodalci so rezervoar ali prenašalci vrste bolezni pri človeku. Najpomembnejše so: kuga, virusna hemoragična mrzlica, leptospiroza, tularemija, tifus, toksoplazmoza, lišmanjoza, salmoneloza, trihineloza, steklina in druge. Bolezni, ki se prenašajo z živalskimi vektorji, označujemo s skupnim izrazom zoonoze. Med bolj znanimi so kuga, malarija in sars. Zatiranje bioloških vektorjev je ena od temeljnih metod kontrole nalezljivih bolezni.

Prenašanje ali širjenje bolezni ni orožje glodalcev, s katerim bi aktivno ogrožali človeka. Kot je zapisano v epidemiologiji, so le prenašalci in se tega niti ne zavedajo niti sami ne obolevajo, še najmanj pa, da bi to uporabljali za aktivno orožje, za napad na koga drugega.

Preventivne ukrepe izvajamo zato, da ohranimo število glodalcev na biološkem minimumu, to je številu, ki je še sprejemljivo za naše okolje, našo raven kulture, standard in ostale norme. Te ukrepe nenehno izvajamo, in to po za to določenem programu in pod strokovnim nadzorom.

Ofenzivne ukrepe izvajamo praviloma občasno, ob pojavu večjega števila glodalcev, ali če je to potrebno s stališča epidemiološke situacije. Po teh ukrepih posežemo tudi, ko število glodalcev preseže biološki minimum in postane moteče za človeka ter povzroča tudi določeno materialno škodo na prehrambenih proizvodih, pridelkih ali objektih. Te ukrepe izvajajo strokovnjaki oziroma pooblaščene strokovne organizacije. Izvajamo jih s pomočjo različnih načinov in metod, ki sodijo v deratizacijo.

Odloča naj stroka, ne politika

Najpogostejši način zatiranja glodalcev je izvedba sistematične deratizacije v mestnih in primestnih naseljih, ko s kemičnimi sredstvi v obliki raznih vab zatiramo glodalce v stanovanjskih, proizvodnih, gostinskih, komunalnih in drugih objektih. To je ena izmed najpogosteje izvajanih oblik deratizacije. Uporabljamo kemične snovi, imenovane rodenticidi. Vse te snovi delujejo po principu povečanja propustnosti krvnih žil, tako glodalci poginejo zaradi izkrvavitne v notranjost telesa.

Organiziran in načrtovani boj proti prevelikemu številu glodalcev v mestih in strjenih naseljih poteka že več kot stoletje, vendar nikjer na svetu doslej še niso uspeli povsem izkoreniniti glodalcev. Zato moramo izvajati takšne ukrepe, da se raven prisotnosti glodalcev v okolju in objektih ne bo dvignil prek meje, ki je moteča in bi ogrožala zdravje ter počutje. Temu morajo biti namenjene redne akcije.

Tudi v Trstu izvajajo takšne ukrepe, saj jih določajo evropske direktive. Vprašanje pa je, kako in v kakšnem obsegu, glede na število prebivalcev. O tem mora odločati stroka in ne politika.

Mag. Janez Pišot, dr. vet. med.


Najbolj brano