“Bil je zdrav cinik”

Dušan Moravec, režiser, doma v Idriji, na 21. Festival slovenskega filma v Portorož prihaja s kar dvema dokumentarcema.

Scenarist  Matjaž Pikalo (desno) kot Ivan Cankar ob   Juriju Součku, interpretu Kurenta
Scenarist Matjaž Pikalo (desno) kot Ivan Cankar ob Juriju Součku, interpretu Kurenta  

PORTOROŽ > Danes ob 10. uri bo v Monfortu brezplačna projekcija srednjemetražnega Jeklene ptice nad Idrijo po scenariju Monike Rijavec in v produkciji RTV Slovenija, jutri ob 16. uri pa bo v Avditoriju v tekmovalnem programu na ogled celovečerni Tisoč ur bridkosti za eno uro veselja - Ivan Cankar, ki ga je Friendly Production posnela v koprodukciji z Vertigom, Zavodom za kulturne dejavnosti, društvom Škuc in RTV Slovenija. Režiser Dušan Moravec je dokumentarec ustvaril s scenaristom Matjažem Pikalom, producentom in direktorjem fotografije Matjažem Mrakom, animatorko Ančko Kočevar in drugimi.

> Je bila zamisel za film Pikalova ali vaša?

“Najprej je bil razpis TV Slovenije za film o Cankarju ob 100. obletnici njegove smrti. Spomnil sem se, da je Matjaž Pikalo pred leti za Simfonični orkester Glasbene šole Krško napisal muzikal Rok Kurent. Skočil sem do njega in skupaj sva dorekla, kako in kaj.”

Dušan Moravec

filmski režiser

“Mislim, da Cankar danes ne bi bil zadovoljen. In ljudje ne bi bili zadovoljni z njim. Brez zadržkov je povedal, kaj mu ni všeč, takšni ljudje pa niso dobrodošli.”

Muzikal v filmu sprva deluje kot tujek, pozneje pa se izkaže, da odpira več vprašanj: koga vse navdihuje Cankar, a je mogoče s satiro kaj premakniti, koga zbosti ...?

“Prav to smo hoteli. Poleg tega smo Cankarja želeli predstaviti malo drugače, kot smo ga vajeni. Ta muzikal se mi je zdel kot nalašč. Že sama glasba Dejana Učakarja je odlična, pomaga pri predstavljanju prijaznejšega lika, ki ga gledalec lažje spozna in sprejme.

Kakšen odnos ste imeli do Cankarja kot šolar?

“Ugotavljam, da podobnega kot večina. V filmu dr. France Bernik pojasnjuje, da je Cankar izvrsten literat, ki si ga prisvoji vsaka nova oblast in ga po mili volji izkorišča. Že zato smo v šoli zavzeli distanco.”

Ste se k njemu vrnili že pred ustvarjanjem filma?

“Nekaj knjig sem vmes spet prebral in še posebej Hiša Marije Pomočnice se mi je pokazala kot genialna. Spremljal sem v glavnem gledališke uprizoritve Cankarja, med ustvarjanjem filma pa prebral veliko njegovih pisem. In ga spoznal kot zdravega cinika, ki je kljub vsemu imel pozitiven odnos do sveta. Na tem temelju se zdaj vračam k njemu. Je pa ogromno napisal, bil je izjemno delaven.”

Pravite, da ste spremljali uprizoritve - a v filmu ni gledaliških režiserjev.

“Res je. Čeprav smo na koncu dobili kar precej sogovornikov, je bil naš namen z malo besedami povedati veliko. Zato smo se trudili v film uvrstiti take, ki bi veliko povedali v kratkem času: dr. Franceta Bernika, dr. Manco G. Renko, Alenko Puhar ... Gledaliških interpretacij pa se nismo lotili.”

V filmu slišimo tudi čenče, ki so jih napletli okrog Cankarja. Je testo, ki ga lahko gnete vsak?

“Očitno. Res si ga vsi lastimo. Super pa mi je, da imamo zdaj na festivalu ob njegovi obletnici kar dva filma. Amir Muratović je posnel film Cankar.”

Ste si ga že ogledali?

“Ne še, vem pa, da gre za bolj celovit biografski pregled, mi pa smo skušali Cankarja spoznati v glavnem skozi Kurenta.”

Niste izbrali katerega od najslavnejših del. Zakaj prav Kurenta?

“Je zanimiva, morda nekoliko spregledana pripovedka, celo neke vrste avtoportret. Zgodba o popotnem glasbeniku, ki zabava ljudi, jim odpira svojo dušo, s tem pa kaže tako dobro kot slabo na svetu. Navzven lepota in veselje, globoko spodaj pa žalost. In naša potreba, da imamo nad sabo gospodarja. Mislim, da je v tem kratkem delu, ki ga je kakor Hlapce napisal med bivanjem v Sarajevu leta 1909, Cankar zgostil največ svojih misli in opazk o Slovencih in Sloveniji.”

In kaj bi rekel danes?

“Mislim, da ne bi bil zadovoljen. In ljudje ne bi bili zadovoljni z njim. Najbrž bi bil spet zelo kritičen. Ni znal biti tiho, glasno je govoril in brez zadržkov povedal, kaj mu ni všeč, takšni ljudje pa niso dobrodošli. Danes bi bil zelo ekscesen, prav gotovo pa tudi oster do potrošniške družbe.”

V filmu briljira Jurij Souček, interpret Kurenta. Mar ni škoda, da starejši igralci, ki so še pri močeh ter premorejo karizmo in veščine, preredko dobijo priložnost za nastop?

“Se popolnoma strinjam! Že od malega sem Součkov oboževalec in ogromno mi pomeni, da smo ga dobili v film. Na snemanju smo večkrat onemeli, ko je povedal svoje, in mu zatem zaploskali na odprti sceni. In pri častitljivih 89 letih se je vse naučil na pamet!”

Bi šli film snemat tudi v Trst ali celo na Dunaj, če bi imeli možnost?

“Gotovo. Predvsem pa upam, da ga bomo tam predvajali.”

Na festivalu bodo predvajali tudi vaš dokumentarec Jeklene ptice nad Idrijo. Je za vas bolj oseben kot film o Cankarju?

“Ne vem. Seveda mi je bliže, ker sem iz Idrije. Poznam ljudi, ki nastopajo v filmu, in o temi veliko vem. Priložnost, ki sta mi jo ponudila urednik na TV Slovenija Andraž Pöschl in scenaristka Monika Rijavec, sem takoj zagrabil. Teme sicer izbiram po navdihu, a še posebej me zanimajo zgodovinske.”

V filmu ste se lotili skrivnostnega zavezniškega letalskega napada na Idrijo leta 1945. Ste izvedeli kaj novega?

“Nabralo se je kar nekaj novih podatkov, najbolj zanimiva pa so mi vračanja v Idrijo. Mnogi so videli film in mi pravijo: veš, stari starši so se spominjali teh napadov in nam pripovedovali, kam so se skrili ... Najbolj me veseli, ko film med gledalci sproži val spominov in zavedanja, da so bile tudi njihove družine udeležene v zgodovini.”

Še popotnica slovenskemu filmu?

“Mislim, da je trenutno v boljši kondiciji kot nogometna reprezentanca.”

Kako torej: manj je denarja, boljši je naš film?

“Temu ne bom pritrdil. (nasmešek) Upam, da se bo ta denar kljub vsemu našel. Ravno sem dobil podatke o tem, kako majhen je proračun za film pri nas. Smo na repu, če se primerjamo z drugimi državami nekdanje Jugoslavije. K sreči imamo odlične ustvarjalce, ki znajo delati filme.”


Najbolj brano