Ilija Trojanow: “Zaupam usodi in sem optimist”

Ilija Trojanow, nagrajenec 33. mednarodnega literarnega festivala Vilenica, ima za sabo sila nenavadno, burno življenjsko pot, ki je pomembno vplivala tudi na njegov mogočni opus. Zanj je v soboto na sklepni slovesnosti festivala v kraški jami prejel nagrado, ki mu je v veliko čast.

 Foto: Andraž Gombač
Foto: Andraž Gombač

LIPICA, LOKEV > V slovenskih prevodih se Ilija Trojanow (1965) oglaša v angažiranem eseju Odvečni človek, krajšem romanu Tajanje in svojem temeljnem delu, obsežnem in kompleksnem romanu Zbiralec svetov, v katerem bralca popelje po sledeh Richarda Francisa Burtona, ekscentričnega britanskega raziskovalca, pisatelja, častnika in pustolovca iz 19. stoletja.

Vznemirljiva pot je tudi za pisateljem, ki smo ga intervjuvali ob izteku festivala.

Ilija Trojanow

pisatelj

“Razočaranje bo doživela tudi novodobna buržoazija, ki desnico podpira v upanju, da bo tako obranila svoje privilegije. A ljudje bodo začeli iskati drugačne rešitve.”

V petek ste se z očetom za volanom iz Lipice nekam odpeljali. Nam zaupate kam?

“Leta 1971 je šla moja družina med begom iz Bolgarije proti Nemčiji čez mejo nekje pri Novi Gorici. In prav ta kraj smo šli poiskat. Odpeljali smo se severno od Nove Gorice in iskali vzdolž Idrije, ki je mejna reka. V psihološkem pogledu mi je zelo zanimivo, da se oče natanko spominja prečkanja meje: reke, ceste, vsega. Ne spominja pa se, kako smo tja prišli, zato smo si morali pomagati z zemljevidom. Za naju je bila vrnitev na kraj, kjer smo z Vzhoda prestopili na Zahod, precej vznemirljiva. V soboto pa sva z ženo iz Lipice pešačila do Padrič. Malce sva se izgubljala, na lepem pa sva ob tej stari poti, ki danes očitno služi zlasti gozdarjem, videla star napis - sporoča, da je cesta nekoč povezovala Trst in Dunaj. To me je očaralo. Moj oče, ki je šel naprej po glavni cesti, z avtom, je v Padričah medtem našel nekega starega Slovenca, ki je pokazal, kje je stalo begunsko taborišče. A danes je tam nova stavba. Četudi nismo imeli česa videti, je bil sprehod zelo lep.”

Kakšni so vaši spomini na Padriče pred 47 leti?

“Spominjam se, da je bilo tam zelo stresno. Velikanska soba je bila razmejena samo z razobešenimi odejami in oblekami. Četudi drugih v prostoru nisi videl, ni bilo možnosti za intimo, saj si jih slišal in vohal. Mislim, da so bili Romi tisti, ki so v sobi tudi kuhali. Niso marali italijanske hrane, pa so si pripravljali svojo. Ves prostor je bil prepojen z vonjem. Kar nekaterim ni bilo všeč. Protestirali so, prišlo je do vreščanja in pretepanja, eden je potegnil nož ... Ampak to smo doživeli tudi v nemškem begunskem taborišču. Če na kup daš veliko prestrašenih ljudi, neogibno izbruhne nasilje. Ne razumem tistih, ki jih preseneča, da med begunci danes prihaja do nasilja. To je normalna reakcija prestrašenih ljudi, ki so prestali grozote in ne vedo, kaj jih še čaka. Ne razumejo jezika dežele, ne poznajo njenih zakonov, vse jim je tuje.”

“V krajih, kjer je najmanj ali nič beguncev, je največ sovraštva. Prebivalci ne poznajo beguncev, zato razvijajo negativne predstave.”

Desnica nima rešitve

Je bila begunska izkušnja za šestletnega Ilijo bolj stresna kakor za njegove starše?

“Ne, te reči so bolj stresne za odrasle. Ker otroci še niso sposobni predvidevati, kaj se jim lahko zgodi. So nedolžni, nimajo izkušenj z nevarnostmi.”

Rodili ste se v Sofiji, zatem so bila vaša bivališča München, Nairobi, Pariz, Mumbaj, Cape Town, Mainz, zdaj živite na Dunaju ... Se kdaj vprašate, kakšno bi bilo vaše življenje, če družina ne bi pobegnila iz Bolgarije?

“Bilo bi 'shitty'. Ne vem, kako rečete v Sloveniji.”

“A ...

Usrano!

“Usrano, enako pravimo v bolgarščini! Do leta 1989 je bilo življenje v mnogih deželah vzhodne Evrope prepolno mrtvila, obupa. Odrasel bi v takem ozračju. Ker sem bil vedno zelo uporniški in sem se v šoli večkrat zapletel v težave, bi mi v Bolgariji najbrž trda predla. Svet pa bi se mi odprl šele po letu 1989, pri štiriindvajsetih, petindvajsetih letih - pa se mi je že pri šestih. Moja glava je potrebovala precej časa, da je dojela padec železne zavese. Če si pobegnil, se nisi mogel več vrniti, zato vse do decembra 1989 nisem več stopil na vzhodno stran. Zame je dolgo obstajala samo polovica Evrope. Druga polovica je bila terra incognita. Zdaj je k sreči drugače. Ko smo se v soboto vračali z Goriškega, smo ob poti videli veliko nekdanjih obmejnih stražarnic. Danes so prazne - čudovit prizor.”

Do Padrič ste želeli hoditi, in uspelo vam je. V romanu Tajanje omenjate, da je hoja edini način resničnega spoznavanja krajev.

“To sem dojel med svojo prvo dolgo hojo, ko sem šel vzdolž reke Ganges. Tam ni bilo druge možnosti, moral sem hoditi. Nekaj več kot 2000 kilometrov. Zatem sem šel za potrebe romana Zbiralec svetov še po Tanzaniji. Hotel sem začutiti ritem 19. stoletja. Obenem sem ugotovil, da spoznavni procesi med hojo delujejo povsem drugače. Zaradi počasnosti premikanja zaznaš veliko več. In dela celotno telo, ne samo oči. Vse odtlej skušam hoditi, če je le mogoče.”

“Ko smo se v soboto vračali z Goriškega, smo ob poti videli veliko nekdanjih obmejnih stražarnic. Danes so prazne - čudovit prizor.”

Med pripravami za Zbiralca svetov ste hodili po Indiji, Arabiji, Afriki. Je bilo tako nevarno, kakor zveni?

“Nevarnost je vedno odvisna od dvojega: domišljije in sposobnosti. Po Tanzaniji me je spremljal prijatelj, tam je res prenevarno, da bi potoval sam. Nekajkrat sva naletela na divje živali, s katerimi moraš znati, da se ogneš nevarnosti. Vedeti moraš, na primer, da je ob srečanju s slonom najslabša možnost beg. Zelo počasi se moraš umakniti. In paziti moraš, da si šotora ne postaviš na pot, po kateri hodijo živali. Povodni konji gredo ponoči iz vode in s svojo težo na kopnem izdolbejo prave kanale. Tja ni pametno postaviti šotora. Najhuje pa je, ko med potovanjem naletiš na težavo, o kateri nisi sposoben presojati. Na primer, sredi Tanzanije so naju aretirali predstavniki lokalne oblasti. Nekateri med njimi so bili pijani, midva pa nisva vedela, kaj bi radi od naju, kako bodo postopali in kaj naj storiva, da bodo ostali mirni. Zadnji del Tanzanije sva opravila na napihljivem čolniču. V reki sva zagledala krokodila, ki je nenadoma izginil, zaplaval pod čoln. Zagrabila naju je panika, saj se nevarnosti še bolj bojiš, če je ne vidiš. Z vesloma sva začela tolči po gladini, saj sem že iz Kenije vedel, da so krokodili zelo občutljivi in zbežijo, če po gladini tolčeš s palico. Tako se otroci v Keniji pred njimi obvarujejo med kopanjem. Znanje, izkušnje, sposobnosti te obvarujejo pred nevarnostmi. Domišljijo pa omenjam, ker si nekateri predstavljajo vse mogoče, tako so polni strahov, da že ti postanejo težava. Kar mi je tuje, saj sem takega značaja, da se preprosto ne bojim. Zaupam usodi in sem optimist.”

Ker ste bili že pri šestih letih begunec in ste zatem prepotovali pol sveta, se najbrž ne bojite niti današnjih beguncev, ki prihajajo v Evropo.

“Ne vem, zakaj bi se jih kdorkoli moral. Begunci so žrtve, potrebne pomoči.”

Pravijo, da so med njimi tudi teroristi.

“Ah, ne smete poslušati vseh neumnosti.”

V eseju Odvečni človek poudarjate potrebo po empatiji.

“Empatija je v človekovi naravi. Ne samo človekovi, tudi opice in nekatere druge živali so je sposobne. Vprašanje pa je, zakaj jo ljudje izgubljamo. Mislim, da zaradi več vzrokov. Prvič, bojimo se, da bomo ostali brez privilegijev. Da nam jih bodo ukradli begunci. In drugič, empatijo izgubimo, če izgubimo stik s sočlovekom. Psihološki eksperimenti so potrdili, da zelo lahko začutimo empatijo, če vidimo človeka. Takrat smo mu hitro pripravljeni pomagati. Če pa je drugi nekaj abstraktnega, nevidnega, do njega gojimo drugačna čustva. To se kaže tudi v sedanji tako imenovani begunski krizi - v krajih, kjer je najmanj ali nič beguncev, je največ sovraštva do njih. Prebivalci ne poznajo beguncev, nimajo stikov z njimi, zato razvijajo negativne predstave. Vzhodna Nemčija je lep primer. Desnica je zelo uspešna tudi na Madžarskem in v Rusiji, ki sta sprejeli komaj kaj beguncev.”

Ste slišali, da imamo Slovenci prav te dni prvič opravka s paravojaškimi vajami zamaskiranih prostovoljcev v slovenskih gozdovih?

“Sem slišal. Pred nekaj leti se je to začelo na Poljskem in zdaj je očitno na vrsti Slovenija.”

Kako ste lahko optimistični? Vaš starejši nemški kolega Michael Krüger je na Dnevih poezije in vina na Ptuju dejal, da je pesimističen - že pred dvajsetimi leti je bil prepričan, da smo v Evropi za vselej opravili s takimi deviacijami.

“Seveda je šokantno, a na čustveni ravni. Na politični pa se moramo vprašati, ali desnica ponuja kakšno rešitev za globalne težave. In odgovor je: ne. Kdorkoli razume delovanje globaliziranega sveta, ve, da smo danes zelo odvisni drug od drugega. Ograjevanje domovine ni opcija, z njo ne bomo rešili ekoloških in ekonomskih težav. Ker desnica nima rešitev, bo neogibno doživela deziluzijo. Razočaranje bo doživela tudi novodobna buržoazija, ki desnico podpira v upanju, da bo tako obranila svoje privilegije. A ljudje bodo začeli iskati drugačne rešitve.”

Kakšno vlogo lahko pri tem igra umetnik?

“To se ni spremenilo, umetniki so skozi zgodovino zmeraj igrali enako vlogo. Slikajo drugačno podobo sveta, takšno, ki premore več resnice, razumevanja ... in empatije! Če bereš zgodbo o nekom, nehote zlezeš v njegovo kožo, spoznavaš drugega. To je krasna pot za širjenje obzorja, z zgodbami ljudem kažeš človekovo raznolikost, kakršne v svojem vsakdanu ne morejo spoznati. Mnogi seveda vprašajo, zakaj naj bi pisec drugim karkoli kazal, kdo pa ga je sploh pooblastil in zakaj bi ga poslušali. Moj odgovor: pisci imamo čas, lahko se poglobimo v problem. Preden napišem roman, obravnavano tematiko raziskujem več let. Kdo pa še ima toliko časa?! Kdor dela v službi, ga ima zelo malo. Avtoriteto dobim, ko bralec spozna, kako dolgo in zavzeto sem preučeval, ko se prepriča, da sem zaupanja vreden pisatelj, ki v knjigah pošteno obravnava kompleksno problematiko, je ne poenostavlja.”

Ampak ravno na okrogli mizi v Lipici so vaši kolegi, spodbujeni z letošnjo vodilno festivalsko temo Pisati in preživeti, ugotavljali, da večina danes mora imeti še službo in pisati v prostem času.

“Pa saj je vedno bilo tako. Ideja, da lahko živiš samo od pisanja, je moderna. In to je vselej lahko počela le manjšina. Zato smo tisti, ki se lahko preživljamo s tem, toliko bolj odgovorni. Ker imamo to svobodo, jo moramo izkoristiti za tisto, česar drugi ne morejo opraviti. Moramo raziskovati in ponuditi temeljito, poglobljeno vizijo boljšega sveta. Sicer pa ne vem, zakaj bi morali umetniki razpravljati o svojem preživetju. To je ključna tema za vsakogar. Pomislimo na ljudi, ki nenadoma izgubijo delo, pa na avtomatizacijo dela, na umetno inteligenco. Čez dvajset, trideset let bo veliko delovnih mest ukinjenih ...”

V športu je vse jasneje

Mislite, da lahko umetna inteligenca ogrozi tudi pisatelja? Bo stroj kdaj zmogel napisati dober roman?

“Načeloma ja, ampak ta dan je še daleč. V novinarstvu se je že zgodilo, stroj je napisal članek. V športnem novinarstvu je to preprosteje, enostavna poročila računalnik lahko sestavi.”

Bi se mu pa zataknilo, če bi skušal napisati Zbiralca svetov!

“To bi mu šlo teže, se strinjam. Tam ne gre le za količino informacij. Kako naj stroj seže globoko v bralčeva čustva, ga gane? To je pri pisanju pomembno - kako se dotakniti bralca, seči vanj. Nekega dne bo tega mogoče sposoben tudi stroj, a gotovo ne za časa naših življenja. Po drugi strani pa mi to ne predstavlja težave. Nekoč boš pač imel na izbiro: boš bral roman, ki ga je napisal AB27, ali tistega, ki ga je Ilija Trojanow?”

V intervjuju za naš časopis je Brane Čop, prevajalec Zbiralca svetov, dejal, da je vaša nemščina neverjetna, odlična, saj ste kot Slovan v priučenem jeziku zelo inovativni. Kdo so bili vaši učitelji?

“Moje inovatorstvo v nemščini nima ničesar opraviti z učitelji. Poznam več piscev, ki so se priselili, se priučili nemščine in jo razširili. In pri vseh je bil pomemben enak proces. Ne gre za umetniško poigravanje, ampak za nujo - kako v nemščini izraziti izkušnjo, ki je del tvojega sveta in presega nemškega. Ko iščeš ustrezne besede in stavke, si primoran izumljati.”

Ali poezijo še pišete v angleščini?

“Eh, ni vredno omembe, napišem po eno pesem na leto. 99,99 odstotka mojega pisanja je v nemščini. Proza.”

So bili pri odraščanju v pisatelja za vas najpomembnejši nemški pisci?

“V enaki meri sem bral angleške in nemške. Odraščal sem v Keniji in v Nairobiju je Goethejev inštitut imel zelo dobro knjižnico. Mislim, da sem prebral vse, kar so imeli. Takrat sem prebral po tristo knjig na leto.”

Ste bili s kakšnimi avtorji tudi obsedeni?

“Sem bil, v mladih letih sem prebral celotnega Hermana Hesseja, zelo všeč so mi bili Dürrenmatt, Frisch, oba brata Mann, Thomas in Heinrich ... Bral sem vse po vrsti. Požiral sem tudi afriško literaturo. In če me že sprašujete, kdo me je učil - ko sem videl, kako afriški pisatelji rokujejo z angleščino, sem morda že začutil, kako je mogoče razširiti meje jezika. Najbrž sem se česa navzel in to potem uporabil v nemščini.”

Opazili smo, da na nastopih poslušate zaprtih oči, kadar berejo drugi.

“Vedno poslušam zaprtih oči. Da se povsem osredotočim na slišano.”

In kako vam zveni naš jezik?

“Čudovit je! Najlepša slovanska jezika sta mi ruščina in slovenščina. Tako muzikalna sta.”

Prejeli ste že veliko nagrad, zlasti nemških. Kaj vam pomeni vilenica?

“Veliko mi pomeni. Prvič: je mednarodna in mi potrjuje, da moje delo učinkuje tudi zunaj meja nemškega jezika. In drugič: ko preletiš, kdo vse jo je že dobil ... Ne poznam nagrade, ki bi se ponašala s takim seznamom. Uvrstili so me med crème de la crème. Ko je prijatelj videl, kdo vse jo je že dobil, je vzkliknil: pa saj ta je boljša od Nobelove! Res, dobili so jo pisatelji, ki jih zelo občudujem.”

Na primer?

“Prvi mi na misel pride Dževad Karahasan, ki ni samo odličen pisatelj, ampak tudi moj prijatelj. Tu so še Péter Nádas, Claudio Magris, med prvimi je vilenico dobil Peter Handke, lani Jurij Andruhović, vmes je bil še Andrzej Stasiuk ... Joj, da ne pozabim: David Albahari! Zelo ga imam rad, krasen pisatelj. Vilenico je dobil še László Krasznahorkai ... Vidite, v hipu vam naštejem kakih deset velikih, svetovnih imen. Kakšna čast, da sem med njimi! Pravzaprav si ne morem pomagati, da se ne bi spraševal, ali sodim mednje. Najbrž vsak pravi pisatelj pozna take dvome. Trudiš se biti dober, čim boljši, a nikoli ne veš, ali ti uspeva. Umetnost ni kakor šport ...”

... v katerem ste se preizkusili, ko ste štiri leta osvajali vse discipline poletnih olimpijskih iger in to predlani opisal v knjigi Moja olimpijada. Amater, štiri leta, 80 disciplin.

“Šport mi je zanimiv, ker je tam zelo jasno, pri čem si. V literaturi je drugače. Izdaš roman, zatem pa v eni oceni piše, da je to delo genija, v drugi pa, da je knjiga ničvreden zmazek, ki bralcu samo krade čas. Kot avtor ne veš, čemu verjeti. V športu je vse jasneje, nihče ne more objaviti, da je Federer povprečen igralec tenisa. Je najboljši, in pika. Jaz pa se ne morem otresti misli, da nisem dovolj dober. Moj roman Zbiralec svetov je preveden v več kot 30 jezikov, dobil sem kup nagrad, prodal na milijone knjig ... In vseeno kljuje: morda pa nisi res vrhunski.”

Ampak ta notranji glas je koristen.

“Je, ker kaže, da delo opravljaš resno in se trudiš biti vse boljši. Lani sem v Londonu obiskal veliko razstavo o japonskem umetniku Kacušiki Hokusaju. Nad fotografijami so bili razobešeni odlomki iz njegovih dnevnikov. Pri osemdesetih letih je zapisal: 'Upam, da bom v naslednjih letih postal pravi umetnik.' Ko sem to prebral, sem si rekel: to je to! Še pri osemdesetih si eden največjih japonskih umetnikov prizadeva biti še boljši.”

Napisal bo utopijo

Naslednje leto bo pri Cankarjevi založbi tradicionalno izšel prevod vileniškega nagrajenca. Ste se že odločili, katero vašo knjigo bomo dobili naslednjo?

“Odločitev ni bila v mojih rokah, založnik je izbral Mojo olimpijado. A za slovenske bralce bi bili morda še zanimivejši najnovejša Po begu ali pa predzadnja Moč in upor. V prvi pišem o migraciji in vsem, kar ta prinese, v drugi pa o komunizmu in postkomunizmu.”

Najbrž se založniku zdi olimpijska knjiga zabavnejša.

“To pa je gotovo! Drugi knjigi nista nič kaj zabavni.”

O čem pa boste pisali v naslednji knjigi?

“Pravkar sem objavil knjigo, ki sem jo napisal, potem ko sem s kolegom potoval po več kontinentih in raziskoval, kako v različnih državah deluje sistem pomoči. Zanimalo me je, kakšna pomoč dejansko pomaga, kako je na ta sistem vplival kapitalizem in kako pomoč zlorabljajo, služijo na njen račun. Oktobra bom izdal še knjižico o potovanjih - opisujem, kakšno je zame pravo potovanje in kaj je z njim mogoče doseči.”

Se boste še kdaj lotili romana, za katerega je potreben večletni študij?

“Pravkar ga pripravljam in z njim precej tvegam. Napisati hočem utopijo. Sit sem že vseh distopij, negativnih romanov. Pokazati hočem, da so pred nami lahko prav čudoviti časi.”


Najbolj brano