Od begunca do nagrajenca

Bilo bi - usrano! S to sočno besedo, jasno tako Slovencem kot Bolgarom, je Ilija Trojanow v intervjuju odgovoril na vprašanje, kakšno bi bilo njegovo življenje danes, če leta 1971 kot šestletni deček iz rodne Sofije ne bi zbežal na Zahod. Na sobotni sklepni slovesnosti 33. mednarodnega literarnega festivala Vilenica v kraški jami se je lavreat z odra nasmehnil proti prvi vrsti ter se zahvalil ženi in očetu. Najprej očetu, ki šestletnika ni vprašal, ali ga sme pretihotapiti iz mračne komunistične Bolgarije.

A sin mu je hvaležen, saj danes slovi kot velemojster pisane besede, priučene nemščine, kot svetovljan, ki je prepotoval ogromno dežel, prepešačil na tisoče kilometrov in v srž spoznal najbolj tuje kulture. Njegov oče je iz Španije, kjer živi, pred nekaj dnevi skozi Italijo pripotoval na festival v Slovenijo, k sinu, in se zatem odpeljal v Srbijo. “Ne vem, kje sem doma,” se je nasmehnil.

Da so meje nevarna iluzija, pisatelj Ilija Trojanow ve že od svojega šestega leta. Nekateri tega ne spoznajo nikoli.

Družina Trojanow je doma povsod in nikjer. Ne oče ne sin ne moreta razumeti, da se danes v Evropi bojimo prišlekov, beguncev. Ilija Trojanow je živi dokaz, da “pritepenec” ni nujno grožnja za deželo, narod, jezik, kulturo, ampak jih lahko vse po vrsti tudi neprecenljivo obogati.

Festival Vilenica nam je spet približal pisano paleto dragocenih pisateljev z vseh vetrov. Resda niso poželi toliko pozornosti kakor naši domoljubi, ki skakljajo po hostah in se trudijo postati vojska, a vendarle nam Trojanow prigovarja, naj ne obupamo. Njegov optimizem je osvežilen, ruši ustaljeno predstavo o vase pogreznjenih mračnih umetnikih in nam skuša odpreti pot v boljšo, ne usrano prihodnost.

Na Primorskem, kjer je njegova družina na poti v boljšo prihodnost prečkala ključno mejo med Vzhodom in Zahodom, nas je Trojanow opozoril, da je prav tam med prvo svetovno vojno v bojih padlo krepko čez milijon ljudi tako na italijanski kakor na habsburški strani. To so, pravi, “številke, ki bi jih morali vsakemu nacionalistu vtetovirati v nevedni, lahkomiselni jezik”.

Nacionalist je zanj “apokaliptik usmrajenih nogavic”. Prihodnost človeštva ne sme biti v rokah tistih, ki se lovijo po domačih gozdovih. Trojanow stavi na ljudi, ki bodo pomagali rešiti celoten svet. Da so meje nevarna iluzija, pisatelj ve že od svojega šestega leta. Nekateri tega ne spoznajo nikoli.


Preberite še


Najbolj brano