September je za te stvari

Platno na kovinski konstrukciji stoji v vodi nekaj metrov od obale. Zaslon v morju. Dobesedno. Gostje lokala gledajo znanstveno-fantastični film, vsaj zdi se mi tako, ko med mimohodom bežno ošvrknem migotanje svetlobe. Svež zgodnje jesenski večer na morju. Jasno nebo, posuto z nepreštevnimi ozvezdji. S temi, ki jih vidim, in tistimi, ki jih ne.

Odpri galerijo

Zreti v zvezdno nebo. Dolgo zreti v čas svetlobe, ki potuje s silovito hitrostjo in je hkrati mirna, skoraj nepremična. Kaj je sploh lepšega? Oh, seveda, še mnogo stvari. Prespati pod zvezdnim nebom, denimo. Se v viseči mreži zazibati v sen.

Poslavljanje od poletja me vsakič znova odnese nekam v nostalgijo, v čas, ko je bilo povsod še nebroj divjih, samotnih kotičkov brez električne svetlobe, brez sintetičnih zvokov. Samo luč vesolja, zvoki in šumi narave. Preprosto življenje brez skrbi in brez nepotrebnih stvari. Tako malo potrebuješ, ko si v naravi. Čim manj, tem lepše je, tem večji je užitek improvizacije. Nepoboljšljivi romantiki vedo, o čem govorim.

Slovenska dediščina industrijskega oblikovanja druge polovice preteklega stoletja je ohranjena bolj po koščkih in bolj po naključju, če odštejemo tiste najbolj prepoznavne in vplivne predmete, ki so se ohranili in pomenijo mejnike v slovenskem oblikovanju, kakršen je omenjeni rex.

Stvari, ki ne odidejo

Pred mano je jesenski povratek v civilizacijo - še malo, še malo -, prepreden s sladkimi spomini, odtisnjen v kamenčkih, nabranih med sončnimi zahodi ... Nostalgija boža tudi od drugod. Med retro dizajnom, ki tu in tam pokuka nazaj v vsej svoji lepoti. Nas spomni, na kakšnem kavču smo brali svojo prvo knjigo, na kateri mizici je mama postregla vroč kakav in dišeče piškote. Retro kosi so polni zgodovine. Osebne in skupne. Vsi, ki smo v vrtcu spali ali pa bedeli na ležalnikih znamenitega Nika Kralja, se jih spominjamo. Enega imam celo doma. Sicer v temni različici - tisti v vrtcu so bile iz nepobarvanega lesa -, in ne služi več istemu namenu, zato pa služi lepoti in spominu. In veliko jih ima doma vsaj enega rexa, če že ne kompleta.

To so te stvari, ki ne odidejo. So večne. Ikonični kosi se izvijajo iz pozabe - če so sploh kdaj bili zares pozabljeni -, nas spominjajo na otroštvo pri dedku in babici, na skrivnostne avanturistične pohode po divji gmajni, na poletne počitnice v šolski koloniji ...

Nekateri predmeti sicer ne dobijo takega statusa, četudi bi si ga zaslužili, zapustijo svet v svoji materialni podobi in le redki jih ohranjamo v spominu. Oranžna meblo svetilka je prva, ki mi pride na misel. Osvetljevala je mojo sobo in sobo v domu mojih staršev. V njej me je čakala še dolgo potem, ko sem že odšla po svoje na svoje. Zdaj je le še podoba v mojem spominu. Ljudje skrbno hranimo svoje osebne spomine in predmete, ki nas spominjajo na lastno zgodovino. Skupnost hrani stvari širše. A ne vsaka in ne vseh.

Slovenska dediščina industrijskega oblikovanja druge polovice preteklega stoletja je ohranjena bolj po koščkih in bolj po naključju, če odštejemo tiste najbolj prepoznavne in vplivne predmete, ki so se ohranili in pomenijo mejnike v slovenskem oblikovanju, kakršen je omenjeni rex. Sicer pa smo v oblikovanju ostali brez kolektivne identitete. In brez industrije, kjer bi se to oblikovanje lahko realiziralo. Slovenski industrijsko oblikovani izdelki za množično rabo so malone izginili. Kot so izginili industrija, znanje in tradicija.

Sprehod skozi desetletja

Na razmišljanje o simbolni vrednosti retro dizajna in o tem, zakaj ga potrebujemo tudi v svojih domovih, me je v teh jesenskih dneh napeljalo srečanje z obujenimi kosi ikejinega pohištva iz druge polovice prejšnjega stoletja - vse od petdesetih pa do fatalne dvatisočke, ki se navsezadnje ni udejanjila tako usodno, kot so napovedovali.

Ob 75-letnici so izbrali nekaj najbolj prepoznavnih kosov in jih ponovili v omejenih serija. Sprehod skozi desetletja nas popelje med zelo različne sloge - vse od temne lesene klasike do živih barv in grafičnih vzorcev, ki so zaznamovali šestdeseta in sedemdeseta leta. Mizica iz furnirja na treh nogah, imenovana Lövet, je bila prva, ki je prišla do uporabnika kot danes značilen ikejin ploščat paket. Da je do tega sploh prišlo, je skorajda stvar srečnega naključja. Oblikovalec Gillis Lundgren omenjene mizice ni mogel spraviti v svoj avto, pa se je domislil oblike, v kateri je to postalo mogoče. V treh kolekcijah, ki bodo na voljo to jesen, so zaobjeta dvajsetletna obdobja in značilni, najbolj izstopajoči kosi pohištva znotraj teh. V osemdesetih je bila to nedvomno zofa Klippan, z obliko in barvami je bila poklon slogu znamenitega oblikovalskega gibanja tistega časa, ki ga je sprožila skupina Memphis. Pa žičnati stoli in preprosti konični lestenci v žarečih barvah in vse to se ob koncu stoletja prevesi v minimalizem, svetle tone, preproste oblike in bazične stvari.

Vsi ti retro kosi so še zmeraj živahno živi. Nostalgični spominki na čas, ki ga nikoli več ne bo.

---