“Učil sem se več kot prej v celem življenju”

25-letni Sebastjan Bahur iz Šempetra pri Gorici si je pred več kot šestimi leti pri padcu na motokros dirki poškodoval četrto vratno vretence in pristal na invalidskem vozičku. Prejšnji teden je na novogoriškem Šolskem centru prejel spričevalo o zaključenem programu srednjega poklicnega izobraževanja Mehatronik operater in s tem dokazal, da je mogoče šolanje zaključiti tudi po taki nesreči in brez uporabe rok, kar pa zahteva železno voljo in nemalo napora, tako da si zasluži vse čestitke.

Do usodne nesreče, 13. maja 2012, na motokros dirki v italijanskem mestu Mantova je Sebastjan Bahur razmišljal predvsem o motokrosu in dirkanju. Bolj kot o šoli in učenju. Takrat je bil dijak tretjega in zadnjega letnika poklicnega programa Mehatronik. Po nesreči je bil najprej eno leto po bolnišnicah - kakšnih osem mesecev v Italiji, potem v Centru za rehabilitacijo Soča v Ljubljani. Marca prihodnje leto bo pet let, odkar živi v enoti Varstveno delovnega centra (VDC) Nova Gorica v Stari Gori, kjer se je ob podpori zaposlenih v ustanovi in prostovoljcev, skupaj s še enim varovancem VDC Borutom Plešnarjem, ki mu manjka še nekaj izpitov do zaključka programa ekonomski tehnik, začel učiti z namenom zaključiti šolanje.

“Počutim se odlično. Fenomenalno. Zadovoljen sem, da smo prišli do konca. Nisem si predstavljal, da mi bo uspelo, a zdaj je konec in res občutim veliko zadovoljstvo,” je po podelitvi spričevala povedal Sebastjan. Dodal je, da so bili še posebej zahtevni strokovni izpiti in se takoj zahvalil prostovoljki Klavdiji Bizjak, ki si je vzela čas in ga je, kot je rekel, včasih tudi malo preganjala, pa Alešu Muhiču, skupinskemu habilitatorju in koordinatorju tega izobraževanja v VDC Stara Gora.

Seveda imam vzpone in padce, večino časa pa se skušam držati. Hvala bogu imam brate in prijatelje, ki me vozijo ven, družino, ki vsak dan prihaja na obiske, skrbi zame. Čas gre naprej in … saj gre.”

Sebastjan Bahur

“Pred izpiti smo se dobivali tudi trikrat na teden po nekaj ur, tako da je bilo kar naporno. Mislim, da sem se učil več kot prej v celem življenju,” je še povedal Sebastjan in v šali dodal, da ima zdaj najboljšo izobrazbo med štirimi brati, tako da se bodo morali dve leti starejši in dva mlajša brata potruditi, da ga ujamejo.

Za zaključno nalogo osebno dvigalo za invalide

Ker po nesreči ne more uporabljati rok in nog, za zaključek šolanja pa je moral izdelati tudi zaključno nalogo, pri kateri je bilo potrebnega veliko risanja, je uporabljal poseben računalniški program. “Ta program omogoča, da lahko računalnik uporabljam s premikanjem glave, saj me snema kamera. Tako kot premikam glavo, tako se premika miška in lahko klikam, tudi dvoklikam, rišem in vse. Ne gre tako hitro kot z rokami, a se da. Počasi sem zrisal vse, kar je bilo potrebno,” je povedal. Za zaključno nalogo je zrisal osebno dvigalo, ki ga je skušal zasnovati čim bolj po željah in potrebah uporabnikov.

“V VDC imamo zdaj rampe in električne rampe, za kar moraš imeti prilagojen avtomobil ali kombi. To moje osebno dvigalo pa je uporabno za kakršenkoli avto in je tudi montažno. Da se ga pospraviti in je primerno za vsak avtomobil, na da bi ga bilo treba predelati. Je manjše, lažje, bolj varno in tudi za druge lažje za uporabo, saj osebe na vozičku ni treba več prekladati. Zasnovano je tako, da ga je mogoče z drugačnimi nosilci uporabiti tudi drugje, na primer za prestavitev v kopalno kad, k mizi, v posteljo in podobno,” je pojasnil Sebastjan, ki upa, da bo projekt res zaživel tudi v praksi, kot se govori, kar bi olajšalo delo v VDC, pa tudi njegovim bratom, ki ga morajo zdaj nositi in prekladati v avto, kar ni prav enostavno.

S svojo zgodbo je lahko lep zgled vsem, ki so doživeli podobno nesrečo, in dokaz, da to še ne pomeni konec življenja. “Upam, da se bo kdo kaj naučil iz tega, in sicer, da je mogoče tudi v takem stanju doseči cilj. Upam, da bodo tudi drugi poprijeli in nadaljevali s šolanjem. Na začetku, po nesreči je bil seveda velik šok, a smo tudi to preživeli.Je šlo. Seveda imam vzpone in padce, večino časa pa se skušam držati. Hvala bogu imam brate in prijatelje, ki me vozijo ven, družino, ki vsak dan prihaja na obiske, skrbi zame. Čas gre naprej in … saj gre,” je še povedal Sebastjan, ki razmišlja tudi o tem, da bi morda nadaljeval s šolanjem.

“Nekaj se že pogovarjamo. Najprej bomo počakali, da še moj prijatelj Borut zaključi z izobraževanjem, in potem se bomo skupaj odločili, kako naprej. Zaenkrat ni še nič dorečeno,” je sklenil.

Brez dobrega sodelovanja vseh ne bi šlo

“Po naših podatkih sta Sebastjan in Borut edina, ki sta po rehabilitaciji po taki poškodbi zbrala moči in nadaljevala s šolanjem. Eden ga je že uspešno zaključil, drugega to še čaka,” je povedal Aleš Muhič iz VDC Nova Gorica. Dodal je še, da zdaj tudi drugi v zavodu razmišljajo, da bi nadaljevali s šolanjem, ker vidijo, da je mogoče. “Ker je bila Sebastjanova želja nadaljevati z izobraževanjem, smo navezali stik, še posebej z bivšim ravnateljem Strojne, prometne in lesarske šole na novogoriškem Šolskem centru Primožem Štekarjem. Velika zahvala gre tudi Jani Kruh z novogoriške območne enote zavoda za šolstvo, ki je Sebastjanu izdal odločbo o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. S to odločbo so lahko učitelji prihajali v VDC. Tako je bilo fantu omogočeno šolanje, saj so učitelji prihajali predavat, na inštrukcije, pa tudi izpite je lahko polagal v VDC,” je razložil Muhič.

Povedal je tudi, da bodo v dogovoru z nekdanjim ravnateljem projekt uresničili in v šolskih delavnicah naredili tri takšna osebna dvigala za invalide. Eno za kombi novogoriškega VDC, drugo za kombi Društva invalidov severne Primorske, tretje pa za Sebastjanov osebni avto. Projekta naj bi se lotili spomladi. Muhič je izpostavil tudi drugega “borca” v novogoriškem VDC, Boruta Plešnarja, ki ima še štiri strokovne izpite in za katerega upajo, da bo po spomladanskem roku zaključil z izobraževanjem, tako se bodo lahko pohvalili z dvema dijakoma, ki sta zaključila srednjo šolo.

“To ni konec, to je šele začetek nečesa, tako da pogumno in vztrajno naprej. Verjamem, da bodo tudi druge ustanove pripravljene še pomagati,” je povedal direktor Šolskega centra Nova Gorica Miran Saksida, ki je Sebastjanu izročil spričevalo. Ob tem je omenil tudi, da je v našem izobraževalnem sistemu organizirana dodatna strokovna pomoč in da je dijakov oziroma tistih, ki se vključujejo v take oblike učne pomoči, vse več.

“Zdaj smo tudi na Šolskem centru Nova Gorica pridobili večji projekt, ki ga koordiniramo za celo zahodno kohezijsko regijo, tako da bo podobna učna pomoč na voljo tudi odraslim, ki so morda nekoč izstopili iz izobraževalnega sistema, pa ne glede na vzrok,” je še povedal, v zvezi s konkretnim, Sebastjanovim primerom pa dodal še, da je bilo v to res vloženega veliko truda vseh, ki so sodelovali in pomagali.

“Pomagati sem mu začela, ker sem bila takrat zaposlena v VDC v Stari Gori, se pravi bolj po navodilu nadrejenih, ko se je moja pogodba o zaposlitvi iztekla, pa sem začela z njim sodelovati kot prostovoljka. Ves čas sem se trudila, da to ni bila samo neka delovna in šolska obveznost, da je bila zraven tudi zabava in zdi se mi, da je bila ravno to za Sebastjana glavna motivacija, da nama je potem uspelo. Kar nekaj truda je bilo vloženega, večino časa pa je bilo tudi lepo,” je povedala prostovoljka Klavdija Bizjak, ki je pomagala Sebastjanu pri učenju.

---