Trojanow: “Desničarji bodo pogoreli”

Stolov v očarljivem atriju koprske televizije je bilo predsinočnjim premalo za vse, ki so želeli prisluhniti glavnima gostoma 33. mednarodnega literarnega festivala Vilenica. Družno sta nastopila letošnji lavreat Ilija Trojanow in slovenska avtorica v središču Mojca Kumerdej.

V atriju koprske televizije sta se zanimivo razgovorila pisatelja Mojca Kumerdej (levo) in Ilija Trojanow (ob njem prevajalka).  Foto: Andraž Gombač
V atriju koprske televizije sta se zanimivo razgovorila pisatelja Mojca Kumerdej (levo) in Ilija Trojanow (ob njem prevajalka).  Foto: Andraž Gombač

KOPER > “Vidimo, kaj se dogaja, ne le po svetu, ampak tudi pri nas: nestrpnost, sovraštvo, fašizem,” je v imenu gostiteljev uvodoma poudaril Matej Sukič, odgovorni urednik slovenskega programa koprske televizije. Zbrane je pozdravil v atriju pod oljko, simbolom miru, in opozoril na pomen knjig: “Moramo jih kupovati in brati, se o njih pogovarjati. Ne moremo si več privoščiti, da bi bili tiho in se ne menili za to, kar se dogaja okrog nas.”

Razumeti našo dobo

Angažma sta nadgradila gosta, skoraj vrstnika: Mojca Kumerdej (1964) in Ilija Trojanow (1965), “bleščeča pisatelja, the best of”, kakor ju je označila njuna koprska sogovornica Irena Urbič. Mojca Kumerdej se je najprej uveljavila kot avtorica člankov o sodobnem plesu, performansu in intermedijski umetnosti, šele pozneje kot izvrstna pisateljica. Trojanow je imel šest let, ko je njegova družina iz Bolgarije prek Jugoslavije in Italije prebegnila v Nemčijo, nakar ga je burna življenjska pot popeljala na več kontinentov in naposled do slovesa enega najmočnejših sodobnih evropskih pisateljev.

Mojca Kumerdej

slovenska avtorica v središču Vilenice

“Na internetnih forumih in še kje drugje je malodane vsakdo lahko označen za tujega, drugačnega, nesprejemljivega. Družba bi morala biti občutljiva in take tendence nemudoma obsoditi.”

Ona najbolj slovi po Kronosovi žetvi (Beletrina, 2016), postavljeni v čas bojev med protestanti in katoliki, on največ hvale žanje z Zbiralcem svetov (2006), kompleksno pripovedjo o ekscentričnem britanskem pustolovcu in raziskovalcu Richardu Francisu Burtonu iz 19. stoletja - knjiga je v prevodu Braneta Čopa pred tremi leti izšla prav tako pri Beletrini.

Njuni temeljni knjigi sta postavljeni v preteklost, a nista zgodovinski deli, marveč moderna romana. “S pomočjo literature skušam razumeti svet, v katerem živim,” je pojasnila Mojca Kumerdej. “Za 16. stoletje sem se odločila, ker so se takrat začele prelomne reči v zahodni civilizaciji.”

Zanimalo jo je tudi uveljavljanje žensk na več koncih Evrope in sočasno preganjanje čarovništva: “Zmotno je prepričanje, da je to fenomen srednjega veka. Največ procesov je bilo med 15. in 17. stoletjem, zlasti kjer so vladale napetosti med protestanti in katoliki.”

Med pisanjem o vsem tem se ji je odpiral panoramski pogled na naš čas, ki je prav tako doba hitrih sprememb. Pri oblikovanju kolektivnega subjekta, ljudstva, si je pomagala s kukanjem na spletne forume: “Tam in še kje drugje je malodane vsakdo lahko označen za tujega, drugačnega, nesprejemljivega. Ravno zato bi morala biti družba občutljiva in take tendence nemudoma obsoditi, zlasti tisti, ki imajo možnost javnega govora.”

Čas je za vizije!

Brezimni podpihovalci sovraštva Trojanowa spominjajo na ženičko, ki je med sežiganjem Jana Husa na grmado vrgla eno vejico: “Na forumih so enaki - ognja ne prižgejo, a nanj pridno nalagajo dračje, vsak malo.”

Trojanow je ogromno doživel in se lotil vsega mogočega, preizkušal svoje telo in okušal raznolike kulture po svetu, bil tako begunec kakor pustolovec. Trenutno stanuje na Dunaju, na koprskem večeru pa je pojasnil, da je doma v dveh krajih: “Pri ženi in v literaturi.”

Lucidno razmišlja in odlično piše. Zelo angažiran je v knjigah, ki sta prav tako prevedeni v slovenščino: v romanu Tajanje bralcu skozi zgodbo strokovnjaka za ledenike osvetli uničevanje planeta, v eseju Odvečni človek pa je oster do kapitalizma: v tem sistemu ni tehtnih razprav o prihodnosti, medtem ko se soočamo z ekološkimi katastrofami in z avtomatizacijo dela, zaradi katere človek postaja odvečen. Globalizacija siromaši kraje, iz katerih se ljudje množično izseljujejo.

Deviacij je ogromno: “Večina Evropejcev ne ve, da je dobršen del hrane, ki jo pojejo, uvožen, pridelan v tujih deželah. Zato nacionaliste, ki želijo ograditi svoje dežele, najprej vprašam, kako se nameravajo hraniti. Desničarji, ki so zdaj po svetu tako uspešni, ne ponujajo nobene rešitve za globalne probleme. Zato bodo neogibno pogoreli. Mi pa smo pred izzivom - čas je za nove utopije, vizije, koncepte, s katerimi bomo odkrili ustrezno pot v prihodnost. Sem precej optimističen.”


Najbolj brano