Zrak nima potnega lista
Komentarji
06. 09. 2018, 05.55
, posodobljeno: 21. 10. 2018, 18.25
Da so poletni meseci pravšnji za začetek projektov, ki vseh prebivalcev ne bodo ravno razveselili, je že dolgo znano. Prebivalci občine Devin-Nabrežina so to doživeli pred štirimi leti, ko so izvedeli, da nameravajo v njihovi neposredni bližini zgraditi plinski terminal.
Skoraj natanko štiri leta kasneje je drugo podjetje predstavilo projekt, gradnjo sežigalnice pri papirnici v Štivanu, ki bi lahko pomembno vplival na zdravje, prihodnost in življenjsko okolje Kraševcev v Sloveniji in v Italiji.
O tem, kako pomembna je ohranitev vodnega vira v Klaričih za Kras in Obalo, ni vredno izgubljati besed.
Tokratna situacija je vendarle nekoliko drugačna. Bolj kot sežigalnica nasprotnike moti nepopolnost projektne dokumentacije, zato od pristojnih institucij zahtevajo, da začne s postopki preverjanja vplivov na okolje. Poleg tega podjetje gradnjo sežigalnice pogojuje z ohranitvijo stotih delovnih mest, kar je pogosto argument, ki premakne jeziček na tehtnici v prid tudi ekološko sumljivim projektom.
Pritisk je zato velik in jasno je, da bo pridobivanje potrebnih informacij zahtevno in dolgotrajno. Neprimerno lažje bi bilo, če bi na pomoč priskočila tudi Slovenija. Predvidena sežigalnica je v neposredni bližini vodnega zajetja Klariči. O tem, kako pomembna je ohranitev vodnega vira v Klaričih za Kras in Istro, ni vredno izgubljati besed.
Obsežni dokumentaciji podjetja Cartiera di Ferrara na prvi pogled ne manjka ničesar. Opisana je vsa flora in favna vplivnega območja, a kaj, ko se to, po njihovo, zaključi z dva kilometra oddaljeno državno mejo. To seveda ni nič novega, investitorji iz vrst naših zahodnih sosedov praviloma pozabljajo na dobrobit slovenskih rastlin, ptic in vodnih virov. Bi pa zahtevo o čezmejnih vplivih pričakovali od predstavnikov občin, ministrstev in drugih državnih institucij, ki nam od vstopa Slovenije v Evropsko unijo, zatrjujejo, da meje ni več.
A Kraševci, tako kot bržkone tudi drugi prebivalci obmejnih regij, to še predobro vedo. Vedo, da se lahko “projekt” na eni strani čez nekaj let izkaže za katastrofo na drugi strani. Zato je nujno potrebno na okolje gledati kot na celoto. Ne gre “le” za plinski terminal ali sežigalnico na Krasu, ampak za vse prihodnje projekte, ki bodo odločali o obstoju ljudi na določenem območju. Vsaj dokler ne bo človek lahko živel brez zraka in vode.