Pisati in preživeti

Ob osrednji temi letošnje Vilenice - pisati in preživeti - mi je na misel prišlo vprašanje Dubravke Ugrešić, ki si ga zastavi v eseju On cona iz zbirke Evropa v sepiji: “Kje pa so moji bralci? Kdo bo podprl mene in mojo majhno neodvisno domačo obrt?” V neoliberaliziranem svetu, katerega del je tudi književnost, je pisateljica, ki piše v svojem minornem jeziku, obsojena na zaprtje delavnice.

Spraševanje, o kateri vrsti svobode govorimo, ko časopisi izginjajo, ko zapirajo oddelke za književnost, ko založniki zapuščajo svoje nedobičkonosne pisatelje in tako naprej, je nedvomno povezano s statusom umetnikov tako v slovenskem kot evropskem prostoru.

Novinar v Skopju me je pred časom vprašal, kaj pomeni danes biti pisatelj. Verjetno je vse odvisno od tega, iz katere pozicije pišeš. Prepoznavna lastnost Vilenice in njenih avtorjev je, da pišejo iz vzhodne cone, kar prinaša v branje specifičen historičen in kulturološki milje. V preteklosti so ga, vsaj nekateri najuglednejši slovenski in drugi vzhodnoevropski pisatelji, razumeli kot dilemo med prebivanjem v slonokoščenem stolpu in udejstvovanjem na političnem terenu. Večini je uspelo oboje. Današnja pisateljska srenja je tovrstno dilemo pretvorila: ali pisati ob službi ali pa poskrbeti za preživetje in se odpovedati “hobiju”.

Seveda bo kdo rekel, da le pogled z margine lahko proizvede resnično literaturo, kar je patetična neoliberalistična nebuloza.

Seštevanje drobiža

Redki osamelci, ki še vztrajamo “zgolj” pri pisanju, smo označeni malodane za samomorilske. Uradno smo zabeleženi kot samozaposlene osebe v kulturi, tj. fizične osebe, ki samostojno opravljajo specializiran poklic s področja kulture kot edini in glavni poklic, in smo registrirani v posebnem razvidu pri ministrstvu, pristojnem za kulturo. Za pridobitev tega statusa moramo izpolnjevati vrsto pogojev, opredeljenih v Zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) in Uredbi o samozaposlenih v kulturi. To v praksi pomeni, da smo tudi pisatelji razumljeni kot prekarni delavci, z variabilnimi stopnjami izobrazbe in družbenim ozadjem, ki v zameno za poklicno svobodo žrtvujejo svojo eksistenco. Zakonodaja nas tehnično ščiti pred samoprekarizacijo skozi vsiljeno navidezno podjetništvo, a ni zmožna zaščititi pred socialnimi, ekonomskimi in drugačnimi pritiski.

Ne glede na modni izraz - prekarec / prekarka, ki se samovoljno spravlja v odvisnost od nekoga drugega - le ponavljamo podobo umetnika, zakoreninjeno v ljudski zavesti: umetnika, ki bedno životari, išče smisel obstoja in najde božanski navdih za stvaritve.

Toda o kakšni vrsti svobode je govorila vileniška nagrajenka? Verjetno ne o svobodi, ki ji omogoča, da vsak hip zloži svoj krhki šotor, zgrajen iz besed, in se iz Amsterdama preseli drugam, morda celo domov v rodno Hrvaško, pač pa bolj o svobodi, ki je na meji upovedljivega. Včasih si mislim, da je govorila tudi o možnosti posameznikove odločitve, da se opredeli, kaj želi početi in za kakšne ekonomske in čustvene privilegije želi to početi. Na literarnih večerih rada omenim, da sem se zaradi pisateljevanja odrekla drugim stvarem - celo redni službi, v katero sem nekoč skoraj vstopila. Toda potem je prišel tisti trenutek, ko sem na starinskem kolesu naredila ovinek in v nihajnem trenutku pomislila, da bolj kot na trg administrativne delovne sile spadam na področje, za katerega sem se, če ne že priučila, pa ga vsaj samoosmislila.

Ko sem kot dvajsetletno dekle zbirala pogum za “biti pisateljica”, sicer nisem vedela, da bom nekoč za to tudi kaznovana, predvsem s prebivanjem na družbeni margini, in da bom v temnomodrih nočeh seštevala drobiž, ki ga zaslužim s pisanjem recenzij v osrednjih slovenskih medijih, če ti sploh še najdejo mesto za literarno kritiko.

Seveda bo kdo rekel, da le pogled z margine lahko proizvede resnično literaturo, kar je patetična neoliberalistična nebuloza. Zakaj bi morala nase vzeti razreševanje sistemskih protislovij, na primer neusklajenosti med sistemoma materinstva in pisanja? Zakaj bi morala opravičevati državo, ki me je skušala kaznovati in mi odvzeti minimalne socialne pravice, ker sem v času nosečnosti spisala štiristo strani obsežen roman? In zakaj bi morala prikimati ministru-pisatelju, ki je prišel na Društvo pisateljev, da bi nam pojasnil, kako je vse svoje romane napisal v prostem času? Bolj smiselno bi bilo, da se pravice prekarnih delavcev izenači s pravicami redno zaposlenih in da ministrstvo Prešernove nagrajenke ne obravnava kot socialni problem.

Pisateljeva empatija

Način, kako nas pisatelje obravnava slovenska država, ni stvar omogočanja posameznikove svobode in iskanja samopreseganja, ta za kreativna in razmišljujoča bitja ne bi smela biti vprašljiva, pač pa gre za vzdrževanje statusa quo, v katerem se uresničuje socialistična želja po enakosti, ne glede na različnost kompetenc in talentov. Seveda se s tem normalizira tudi stopnja brezposelnosti, posebej med mladimi, ki jim je s statusom samozaposlenih zagotovljena minimalna socialna varnost, a le tolikšna, da ne pomrejo od lakote. Če kot pisateljica prejmem honorar v tujini, se mi to doma zabeleži kot prihodek, s katerim bom morda presegla cenzus in s tem izgubila pravico do plačevanja prispevkov s strani države. Če se v tujino ne bom podala, tvegam, da ne bom pridobila zadostnega števila točk za status. Očitno je, da se tovrstno obliko preživetja umetnikov skozi njihovo delo postopoma ukinja.

Ne glede na to, da me država dojema kot podjetnico-pisateljico, ki subjektivno prevzema odgovornost za svoj poslovni uspeh, opravljanje dejavnosti razumem kot svojo izbiro, ne kot usodo. V to statusno močvaro sem zašla, ker edino tako lahko pišem in preživim. Ciniki pravijo, da determinirana s svojim malim jezikom nimam izhoda, da je gasterbajterstvo za pisatelja lahko samo začasno zatočišče in da s prevodi svojih knjig diha na škrge, prava in resnična literatura pa se odvija znotraj literarnega Heima. Moj jezik seveda je opredeljen s tukajšnjimi zgodovinskimi izkušnjami, vendar nikakor ni edini, ki determinira mojo vsakdanjo izkušnjo. Že od pisateljskih začetkov me vleče v neslovenske pokrajine. Pa ne zaradi lepovidovstva, pač pa verjetja, da mora literatura upovedovati univerzalne zgodbe. In da je celo moja dolžnost upovedovati univerzalne zgodbe, pa naj te segajo v še tako oddaljena zakotja.

Ravno Ilija Trojanow, letošnji vileniški nagrajenec, mi je pojasnil, da se pri pisanju ne smem ničemur odreči in da je pisateljevo orodje empatija. Z empatijo je v epopejskem romanu Iskalec svetov naredil zapik v odnosu med indijsko žensko in kolonialnim moškim. “Ker prihajata iz različnih okolij, sem se spraševal, kako obrniti njune pozicije moči,” je v pogovoru dejal Trojanow. Ironija je po njegovem mnenju v tem, da ima Indija dolgo tradicijo eroticizma, medtem ko je Richard Francis Burton, prihajajoč iz viktorijanske Anglije, nepismen, kar zadeva erotiko. Indijka ga obvlada prek erotike; sredi ljubljenja obsedi “na njegovem utripajočem začudenju” in mu pripoveduje zgodbe. Očitno je, s kakšno preciznostjo se je Trojanow, ki je sedem let hodil po poteh kontroverzneža Burtona, lotil pisanja. In da je to edino, kar šteje pri pisanju. Preživeli bomo torej samo na način, da bomo razmišljali o svojih vzhajajočih romanih in pesmih.

Gabriela Babnik je po odstopu Iva Svetine začasna predsednica Društva slovenskih pisateljev.

---