Od stresa in bolezni do knjige in odra

Poleg dobitnika mednarodne nagrade Ilije Trojanowain slovenske avtorice v središčuMojce Kumerdej bo letošnja Vilenica gostila še živopisno druščino njunih kolegov iz 16 držav: Avstrije, Madžarske, Gruzije, Romunije, Kanade, Irske, Malte, Moldavije, Anglije, Ukrajine, ZDA ...

Na literarnih branjih se bodo predstavili slovenski avtorji David Bandelj, Primož Repar in Simona Semenič. V slovenskem in angleškem prevodu so v zborniku na voljo tudi dela drugih udeležencev: na Vilenici bodo nastopili ameriški pesnik, kritik in prevajalec slovenske lirike Brian Henry, slovaška angažirana pisateljica Uršula Kovalyk, tudi dramska terapvetka v gledališču Theatre With No Home, kjer nastopajo brezdomci in ljudje s posebnimi potrebami.

Ob izidu slovenskega prevoda romana Moskoviada se na festival vrača lanski nagrajenec, ukrajinski pisatelj, pesnik in esejist Jurij Andruhovič, pa tudi njegov rojak, lanski prejemnik štipendije Srednjeevropske pobude Andrij Ljubka. Iz Romunije prihaja na Vilenico dramatik, novinar in avtor s svojstveno poetiko Petre Barbu, iz Gruzije pesnik, prevajalec in literarni kritik Šota Jatašvili, z Madžarskega avtorica kratkih zgodb in potopisnih esejev Noémi Kiss in iz Avstrije družbeno angažirana in večkrat nagrajena prozaistka Karin Peschka. Predstavila se bo tudi poljska pesnica in prozaistka Wioletta Greg, ki živi v britanskem Essexu.

“Jaz vsaj dobivam nagrade, tiskajo me, tudi uprizarjajo. Kaj pa naj rečejo tisti, ki so na slabšem?! So ravno tako pomembni za slovensko kulturo, morda imajo le manj sreče. Vse to zelo siromaši našo umetnost, naš narod.”

Simona Semenič

dramatičarka, performerka in režiserka

V sodelovanju z mednarodnim festivalom iz Toronta bodo gostili kanadskega avtorja, urednika in učitelja kreativnega pisanja Stuarta Rossa, v sodelovanju s festivalom Cúirt iz irskega Galwayja pa prozaistko Éilís Ní Dhuibhne, prejemnico nagrade irskega PEN-a. Gostje festivala bodo še založniki in organizatorji iz Avstrije, Kanade in ZDA.

Mednarodna žirija v sestavi gostov festivala bo med srednjeevropskimi avtorji, predstavljenimi tako v zborniku kakor na branjih, ponovno izbrala dobitnika nagrade kristal Vilenice in ga podelila na sobotni matineji v Štanjelu.

Pričenja se tudi natečaj Mlada Vilenica

S festivalom in šolskim letom se pričenja tudi 18. mednarodni literarni natečaj Mlada Vilenica z nagrado, ki jo podeljuje Kulturno društvo Vilenica iz Sežane. Natečaj je namenjen otrokom vrtcev ter osnovnih in srednjih šol v Sloveniji in zamejstvu. Letošnja Mlada Vilenica vabi k pisanju pesmi in oblikovanju likovnih prispevkov, otroke in mladostnike pa bodo pri pisanju pesniških in oblikovanju likovnih prispevkov navdihovali motivi Ivana Cankarja. Tako se bodo z Mlado Vilenico pridružili praznovanju Cankarjevega leta in obenem obeležili vseevropsko leto kulturne dediščine. Literarne in likovne nagrade bodo podelili ob zaključku tega koledarskega leta. Že v soboto dopoldne pa bodo mladi nastopili in se družili na matineji na gradu Štanjel.

Ob izidu festivalske antologije Wara Settembru (Po septembru) bodo posebno pozornost namenili sodobni književnosti Malte. Antologija predstavlja 20 avtoric in avtorjev, ki so malteško književnost postavili na svetovni zemljevid, pri nas pa bodo v prihodnji dneh nastopili Immanuel Mifsud,Walid Nabhan, Clare Azzopardi, Loranne Vella in Norbert Bugeja.

Štipendija mladi avtorici iz Moldavije

Štipendijo Srednjeevropske pobude (SEP), ki spodbuja meddržavno sodelovanje in promocijo na področju literature za mlade avtorje iz držav članic SEP, ki niso del Evropske unije, prejme 26-letna pisateljica, pesnica in novinarka Maria-Paula Erizanu iz Moldavije. Štipendijo v višini 5000 evrov, namenjeno trimesečnemu bivanju v katerikoli državi članici SEP, si je prislužila s predloženim načrtom romana z delovnim naslovom The Woods are Burning. Člani žirije Andrej Pleterski (predsednik), Ludwig Hartinger, Jaruška Majovski, Marko Sosič in Đurđa Strsoglavec so v utemeljitvi med drugim poudarili, da je Maria-Paula Erizanu človek “širokega kulturnega obzorja, angažirana pripadnica postsocialistične generacije, ki presega nacionalne meje in ideološke delitve”, njen načrtovani roman pa jih je prepričal z zadovoljivo opredeljenostjo, realno zasnovo in polemičnimi zastavki. Avtorica bo “tematizirala povezave med osebnim in političnim, pri obravnavi marginalizirane zgodovinske snovi pa se namerava dotikati nekaterih nevralgičnih točk sodobne družbe”.

Vsaj za dostojno življenje

Veliko bolečih izkušenj z vodilno festivalsko temo Pisati in preživeti ima tudi slovenska gostja letošnej Vilenice, dramatičarka, režiserka in performerka Simona Semenič iz Ajdovščine. Februarja letos je ob prejemu nagrade Prešernovega sklada v intervjuju za Primorske novice spregovorila tudi o težkih, nemogočih razmerah, v katerih delajo umetniki pri nas.

“Vztrajam, a za to plačujem visok davek, kar se pozna na mojem zdravju,” je pripovedovala umetnica, ki tudi v svojih delih odkrito piše o življenju z epilepsijo ter vsakodnevnih borbah samozaposlene v kulturi in matere samohranilke. “Zmeraj daljša so obdobja, ko ne morem delati nič. Davek plačujejo tudi vsi okrog mene, kar je še slabše. Nagrade Prešernovega sklada sem toliko bolj vesela, ker bom z denarjem pokrila luknjo po dveh mrtvih sezonah, v katerih nisem uspela sodelovati pri nobeni predstavi in uprizorili niso nobene moje drame. Ne zmorem toliko producirati, da bi imela zelo povprečno, dostojno življenje in da bi otrokoma lahko omogočila minimum, krožke in podobno.”

Postregla je z zgovornim primerom: “Z mano primerljiv nemški avtor z eno dramo preživi dve leti, jaz pa bi morala v istem času napisati šest dram in doseči uprizoritev vsake od njih, pa še dvomim, da bi živela tako dobro kakor nemški kolega. Tega seveda ne morem doseči. Šest dram v dveh letih ne bi mogla napisati niti zdrava in brez otrok, v optimalnih razmerah, kjer bi namesto mene kdo kuhal, pral ...”

To ni izjema, marveč prej pravilo v današnji slovenski kulturi. “Saj to mi gre pri vsem skupaj najbolj na živce: vseskozi se pritožujem, pa mi gre fantastično v primerjavi z večino kolegov,” je priznala Simona Semenič. “Ne vem, od česa živijo. Meni tukaj in zdaj skoraj ne bi moglo iti bolje, kot mi gre. Velik problem je prekernost. Dokler si zdrav, še nekako gre, zalomi pa se, kadar zboliš. Ne samo v kulturi, to velja za samozaposlene na splošno. Ko zboliš, nimaš bolniške, čaka te mizerna pokojnina ... Jasno: si pod stresom, več in več moraš delati, si pod še hujšim stresom, hitreje zboliš, vrtiš se v začaranem krogu. Kdor je zaposlen, morda res doživlja vsakodnevni mobing, a kadar zboli, gre lahko na bolniško in prejema osemdeset odstotkov redne plače. Jaz pa ne dobim nič, le po 31 dnevih bolniške dobim mizeren denar z zavoda za zdravstveno zavarovanje, saj mi ministrstvo plačuje najnižje prispevke. Še bi lahko naštevala krivice in nelogičnosti, a kot pravim: jaz vsaj dobivam nagrade, tiskajo me, tudi uprizarjajo. Kaj pa naj rečejo tisti, ki so na slabšem?! So ravno tako pomembni za slovensko kulturo, morda imajo le manj sreče. Vse to zelo siromaši našo umetnost, naš narod.”

---