Preživeti pisanje. Pisati preživetje.

Človeška eksistenca, ki jo razumem kot spoj fizičnih atomov, duhovne podstati in duševne energije, je dandanašnji povečini pravzaprav reducirana na materialno plat. Preživetje pomeni tako zmožnost prilagajanja družbenim normam, ki narekujejo življenjski tempo in njegove zahteve, predvsem materialne.

Recimo po kmečko: preživel bom, če bom imel dovolj možnosti, da bom poskrbel za svoje osnovne potrebe oziroma še za potrebe tistih, za katere sem odgovoren (mož/žena, partner, otroci, družina ...).

Splošne smernice narekujejo, da bi morali ustvarjalci ali umetniki (slednja konotacija počasi dobiva ironičen, če ne celo slabšalni prizvok, morda prav zaradi razlogov, ki jih navajam v nadaljevanju) od svojih proizvodov dejansko živeti, se pravi jih tržiti in jim pridobiti posebno mesto v konstelaciji marketinških odnosov. Nič nenavadnega. Pisci pišejo, da preživijo. Dejstvo.

Toda umetnost in ustvarjanje sta v družbi imela značilno vlogo, ki ni bila izključno vezana na odnos avtor - uporabnik, temveč je imela širši pomen njenega barometra.

Preživi, ker/da piše

Če se omejimo na literaturo, je pri nas šele Ivan Cankar (neke stoletnice se ob njem spominjamo …) začel s profesionalnim pisanjem. Druga naša korifeja, France Prešeren, je za preživetje moral od Poncija do Pilata, preden so mu odobrili samostojno advokaturo. In če pregledamo življenje različnih drugih umetnikov tudi na svetovni “sceni”, so ob njih zaznavni večinoma službeni neuspehi, če ne celo propadi. Še ena perverzna logika se kaže v vsej tej zgod(b)ovini: bolj je bil avtor genialen, manj je bil v družbenem smislu upoštevan ... Ali je bila tu v igri zavist ali pa dejstvo, da so umetnike pač od vedno jemali kot luksuz za družbo oziroma kot nadležne nebodijhtrebe, ki trkajo na kolektivno zavest ... Kar je nevarno početje. Morda je to tudi razlog, da je danes težko preživeti z umetnostjo, s poezijo še posebej, in da je beseda “umetnik” dobila pomen človeka, ki je neprilagojen, raztresen, neukalupljen in sanjav, da ne uporabim še stereotipnih pridevkov reven, razpuščen in depresiven.

Če vzamemo pisanje kot pars pro toto (saj se igra ponavlja v vsaki umetniški zvrsti), smo pisci tisti, ki od človekove eksistence - ta je zaradi družbenih norm postala velik odpad človeškosti, saj se nanjo sedanje družbeno-politične silnice naravnost požvižgajo - odbiramo ostanke in jih spreminjamo v rodovitno polje za ponovni humanizem. (Ki je - glej čudo - tesno povezan z besedo “človek”). Delujemo nekako kot kompostniki zavesti ... Namesto da bi se preživljali s pisanjem, pre-življamo pisanje, mu dajemo nov pomen, ki sega čez ekonomsko vrednost.

A kljub temu je družba do tega brezbrižna, za razloge preberi še enkrat predzadnji odstavek ...

Ponovno rojstvo pisanja kot prekvašene človeškosti ne pomeni seveda nujno literarne programatičnosti. Veliko je avtorjev, ki se ukvarjajo s pisanjem kot izraznim sredstvom za hobi ali čisto solipsistično dejavnost. Toda to še ne pomeni, da ne zmorejo s tem premikati meja kolektivne zavesti. Tu se poraja problem zavedanja. Čim bo umetnik svojo podarjeno intuicijo opazoval in jo uzavestil, tem bolj bo usposobljen ustvarjati pomembna dela, ki bodo trkala na vest posameznikov in s tem kolektiva.

Tu pa se v končni fazi zmožnost preživetja obrne navzven. Pisec ni namreč poklican, le da piše zato, da preživi, ampak preživi zato, ker/da piše. Gre torej za poklic, brez katerega posameznik (ki je v to seveda poklican) ne more. Gre za osnovno potrebo, brez katere dejansko ne preživi. Ne fizično, ampak duhovno. Ne materialno, temveč nujnostno. V banalni primerjavi bi se to glasilo, da je pisanje slehernemu avtorju kot dihanje.

V pasti potrošništva

Kako torej razumem geslo pisati in preživeti?

Prav gotovo ne le izključno v materialno-produktivnem smislu, saj je umetnost imela vedno materialni značaj za svoj drugotni, prvotni je bil dviganje duha. Umetnost kot komercialni produkt je sicer popolnoma legitimna, toda prehaja v logiko potrošništva in s tem dobi rahel vonj po gnilem, saj se ujame v pasti in dinamike trga, ki so neizprosne in nečloveške. In odpira nešteto vprašanj, ki razširjajo okvire, v katerih pišem.

O dviganju duha pa lahko govorimo le v območju metafizike oziroma poslanstva pisca, ki piše preživetje. Kar pomeni, da razkriva bazične moči podzavesti, pa naj bo to individualna ali kolektivna, in s tem omogoča napredek družbi. Jo opozarja. Svari. Sveti v temi njenega propada in se zadnji predaja. Razpira svetove njenega obnebja in ji nudi možnost premika. Piše njeno preživetje.

Koliko pa mu družba (v kolektivnosti in individualnosti) želi in zmore prisluhniti, sem odgovarjal že zgoraj. In Sizif postaja v primerjavi z njim le uboren in nepomemben začetnik ...

---