Kdaj ste nazadnje iskreno rekli “oprosti”?

Mama, tata, hvala, prosim. Besede. Male velike. Prvi dve za mnoge prve izrečene. Drugi dve za mnoge premalokrat izrečene. Kako vam zveni tole (berite na glas): “Daj mi sol.” Ali pa tole: “Mi daš, prosim, sol? ... Hvala.” Pa, prosim, ne mi takoj očitat, da težim z arhaičnostjo in brezveznostjo in da je taka vljudnost zakopana globoko v skrinjah naših non ali v sobanah meščanskih hiš na Dunaju. Ker ni.

Hvala, prosim, oprosti niso le odvečni baročni trilčki besedne komunikacije. So še vedno kot večni stari dobri rock'n'roll. Predvsem takrat, ko so te mini besedice izrečene iskreno, ne preveč poudarjeno, ne rektalno-alpinistično in ne samo kerjetakotreba. Prepričana sem, da z njimi boljše zveni pogovarjanje, nagovarjanje, pregovarjanje, prepričevanje, spogledovanje, kritiziranje in celo kričanje. Tudi tistim brez posluha in tistim brez smisla za glasbo. So kot ravno prava začimba jedem, kot svila na kožo, kot blažilci na avtu ali nežni dotiki intimnih trenutkov.

Menda so celo znanstveno dokazali, da predvsem beseda hvala vpliva na počutje ljudi, na srce, pljuča in jetra. Ne, se ne zafrkavam in si ne izmišljujem, da bi vas lažje prepričala v svoj prav. Vam je že kdaj vaš zdravnik svetoval poleg vitamina C in čajčkov še čim bolj pogosto uporabo besede hvala? Ne? Mogoče to ne bi bilo tako slabo ...

Vam je že kdaj vaš zdravnik svetoval poleg vitamina C in čajčkov še čim bolj pogosto uporabo besede hvala? Ne? Mogoče to ne bi bilo tako slabo ...

Na stopnički višje od izrečenih hvala počivajo zahvalna pisma, ki niso - kot kdo zmotno misli - razpadajoči dinozavri v sodobni komunikaciji. Zahvalno “pismo” je danes lahko tudi v obliki sms ali elektronskega sporočila. Ali po poteh sporočil v socialnih omrežjih. Nista več nujna papir in lična ročna pisava, če vam hvala na papirju smrdi po plesni. Čeprav ima ročna nekracava pisava še vedno svoj čar in žar. Kot klasičen jabolčni štrudelj ali tenstan krompir. Da si ob kroničnem pomanjkanju časa vzamete pet, deset minut, se ustavite, umirite in usmerite misli in da tri prijetne (pa ne polžje slinaste ali zlajnane) stavke ustvarite in napišete sami, na roko, s peresom z modrim črnilom, je še vedno ali spet vintage in. In bo pri prejemniku gotovo povzročil kakšen presenečeni “uau”. Če pišete na način, da niti za sabo ne znate prebrati in bi imel grafolog o vaši psihi veliko povedati, in se nikakor ne morete potruditi, da bi besede bile berljive, potem pozabite na ročni hvala in se raje zatecite v varen pristan računalnika, z roko se pa samo podpišite.

V osemnajstih letih službovanja na državnem Protokolu sem bila večkrat posuta z besedo hvala, izrečeno in napisano, pogosto tudi ne le pro forma, ampak iskreno. Sem pa včasih to besedo od koga tudi pogrešala. In verjetno so jo pogrešali tudi moji sodelavci. Ker ni vedno vse kar samoumevno. Ker je včasih treba narediti korak ali dva več od nujne pričakovane običajnosti. Dvigniti kakšno nevidno utež več, kot se od tebe pričakuje. Stisniti roko šoferju, varnostniku, kuharju, natakarju in sodelavcu iz protokola ob koncu obiska ali večjega dogodka in izreči besedico hvala, pa čeprav skoraj v mimohodu, je bila glasno zgovorna gesta ne tako zelo številnih državnikov in politikov (tujih in domačih).

Ne, nihče od nas tega ni potreboval, čisto vseeno nam pa ni bilo, če sta ali nista bila naše delo in trud opažena. Najbolj povedni so bili odhodi, pri katerih nas ni bilo. No, bili smo tam, zelo bili, fizično, a politik je odmarširal mimo z brado skoraj pravokotno na nebo in se usedel v svojo limuzino ali letalo s pogledom stran. Vsi smo sopotniki na tem planetu, vsem rastejo nohti in vsi kakamo. Ne razumem, zakaj se nekateri vedejo, kot da oni pa ne. Kakajo. Pa čeprav jim sodelavci vedno in vedno znova prinašajo v roke mokre robčke, da se zbrišejo sledovi nečednosti. Seveda brez prosim in hvala.

Podarjam vam še eno besedo. Malo veliko, skoraj največjo, za nekatere male ljudi z aureolo ošabnosti in arogance nikoli izrečeno, ker bi v trenutku, ko bi jim zlezla iz ust, zanje pomenila poraz. Še pomisliti si ne upajo nanjo, da se jim vse te krone vsemogočnosti slučajno ne bi spremenile v prah. Besedi je ime oprosti. Kdaj ste jo nazadnje izrekli? Iskreno izrekli? Kaj - a vi se nikoli ne zmotite? Nikoli kaj krivičnega ne rečete? Nikoli ne naredite nič, kar bi drugega prizadelo? A da ne? Iz katere galaksije pa ste? Ali ste samo tako zelo apatični in vas za drugega briga ravno toliko, kolikor vam to lahko koristi?

Človeška nrav je mavrica drobnih lusk značilnosti. Bolj živahnih, ubranih in harmoničnih barv bo, če boste svoje kolaže stavkov posuli s hvala, prosim, oprosti. Saj vem, da to bistveno ne bo spremenilo sveta. Seveda je najbolj pomembno to, KAJ kdo naredi in potem dooolgo nič. Zato: bi lahko, PROSIM, odgovorni TAKOJ nabavili klime za mariborsko bolnišnico? HVALA!


Najbolj brano