Za 617 km manj kot 12 dni

Vipavka Anja Klančnik je nova rekorderka slovenske planinske poti. Za 617 kilometrov po gorah in hribih od Maribora do Debelega rtiča je porabila 11 dni, 23 ur in 49 minut. S tem je krepko izboljšala osem let star rekord (13 dni, 6 ur) pokojne Ruth Podgornik Reš.

Anja Klančnik - rekorderka slovenske planinske poti Foto: Igor Mušič
Anja Klančnik - rekorderka slovenske planinske poti Foto: Igor Mušič

VIPAVA > Uspeh železno vzdržljive Primorke je še toliko večji, če vemo, da je doslej imela izkušnje le s teki na sto milj. Na tokratnem podvigu je morala skozi enajst kontrolnih točk več kot prejšnja rekorderka. Pred osmimi leti je namreč imela Slovenska planinska pot 69 kontrolnih točk, prenovljena pa zahteva 80 postankov za udarec žiga. Temu je treba dodati, da je 40-letna Anja Klančnik mati štirih otrok, doktorica znanosti in docentka na ljubljanski Biotehniški fakulteti.

Kdaj se vam je porodila zamisel, da bi naskočili rekord?

Slovenska planinska pot

Začne se v Mariboru in se po 617 kilometrih konča z vpisom 80. žiga v Mladinskem zdravilišču Rdečega križa na Debelem rtiču. Pot ima 47 višinskih kilometrov vzponov, 45 višinskih kilometrov spustov. Zadnja tretjina - od vrha Triglava naprej - poteka po Primorski, kjer vodi tudi skozi Bolnico Franja in Škocjanske jame. Absolutni rekord (7 dni, 8 ur, 10 minut) ima bohinjski tekač Marjan Zupančič. Anja Klančnik je tek začela 2. avgusta ob 6.00 in ga končala 14. avgusta ob 5.49.

“To sploh ni bil moj prvotni namen. Med družinskim oddihom na morju sem nenadoma začutila, da bi rada pretekla slovensko planinsko pot. To sem povedala otrokom in takoj dobila vprašanje: Super, kdaj boš pa to naredila? Naslednji dan sem se odpravila domov in dva dni po odločitvi stala na vstopni točki poti.”

Kakšen je bil začetek?

“Ob šestih zjutraj sem v Spodnjem Radvanju pri Mariboru začela v spremstvu ultramaratonskega kolesarja Andreja Zamana. Čez Pohorje je kljub dežju šlo gladko. Že do prvega spanca na v Domu na Slemenu na Koroškem sem ga pustila daleč za sabo.”

Kako je potekal gorniško-tekaški dan?

“V glavnem sem tekla. Na poti čez Kamniške Alpe se mi je pridružil soprog Tomi Klančnik. Na številnih plezalnih odsekih s klini in jeklenicami je šlo počasneje - s čelado na glavi in z osnovnim nahrbtnikom z rezervnimi oblačili, prvo pomočjo, minimalno rezervo vode in hrane. Oskrbovala sem se v kočah, kjer sem jedla tipično planinsko hrano: joto, ričet, pasulj in štruklje. Spanja je bilo dve do tri ure na dan. Vmes sem si v trenutkih kriz pomagala s krajšimi petminutnimi spanci. Prvih sedem dni sem nahrbtnik nosila sama. Po tem so pomagali spremljevalci. Brez njih do rekorda ne bi prišla. Posebna zahvala gre Ožbeju Marcu iz organizacijskega odbora Ultra traila Vipavska dolina, ki je bil vodja poti, usmerjevalec in usklajevalec mojega ritma z gibanjem slabega vremena. Z njegovo pomočjo in z nekaj sreče sem se izognila nevihtam na izpostavljenih mestih. Vreme me ni nikjer ustavilo.”

Kdaj je bilo najhuje?

“Po spustu s Karavank in vstopu v Triglavsko dolino Vrata. Imela sem hude težave z mišičnimi krči. Na srečo mi je tam pomagala kolegica Tea Bajc, ki mi je z masažo sprostila mišice. Brez nje bi v Vratih mojo pot verjetno končala. V nadaljevanju sta mi čez Alpe pomagala še kolega iz Ultra traila, Anej Kodele in Stojan Kodele.”

Na primorskem delu poti ste se verjetno borili s hudo vročino ...

“Od Krna do planine Razor je bilo res vroče. Na Cerkljanskem me je močil dež, zaradi mokre obutve pa sem dobila krvave žulje, s katerimi sem se borila do cilja. Na primorskem delu poti sem po zaslugi spremljevalcev že vedela, da imam v nogah možnost za rekord, kar mi je dalo dodatnih moči. Zadnjo stokilometrsko etapo od Pirnatove koče na Javorniku do Debelega Rtiča sem začela zjutraj in jo brez prespane noči na odseku od Artviž naprej - z nekaj krajšimi petminutnimi dremeži - zmogla v enem zamahu. To je bil boj z bolečinami, časom in vremenom. Na Slavniku mi je grozila nevihta. Na srečo sem pred njo začela spust in nato v dolini vedrila v neki garaži v Prešnici. V tej zadnji etapi me je spodbujalo številno spremstvo z Boštjanom Mikužem, Anejem Kodeletom, Simonom Hrovatinom, Mihaelo Tušar, Romanom Novakom, Markom Pucem in Venčeslavom Japljem.”

Ali že iščete nov izziv?

“Nimam še nič določenega. Poseben izziv bi bil tek okoli Mont Blanca. Dovolj točk za prijavo že imam, vendar je zaradi velikega zanimanja tekačev vsako leto žrebanje udeležencev. Konec avgusta se z odpiranjem prijav tudi zame začenjajo organizacijske priprave na Ultra trail Vipavska dolina 2019, ki se bo s stotih kilometrov podaljšal na sto milj in bo segal od Nanosa do Svete Gore.”


Najbolj brano