V kamen zapisane misli in čutenja

Deset let po smrti kiparja Janeza Lenassija so v Ljubljani na ogled postavili izbor njegovih malih plastik v kamnu, marmorju in granitu. Dela po besedah kustosinje Nelide Nemec izražajo Lenassijevo izjemno občutljivost za izrazne posebnosti materialov in odstirajo njegovo intimno, duhovno dimenzijo.

LJUBLJANA > Janez Lenassi (Opatija, 1927 - Piran, 2008) je na Primorskem prepoznaven zlasti zaradi treh pomembnih spomenikov NOB: v Cerknem (1963), Ilirski Bistrici (1966) in Portorožu (1977). Ob deseti obletnici njegove smrti je kustosinja dr. Nelida Nemec osvetlila njegov celotni opus, ki poleg številnih spomeniških obeležij obsega tudi monumentalne skulpture in malo plastiko.

Izbor slednje bo v atriju Festivala Ljubljana (poleg križevniške cerkve) na ogled do 3. septembra. Gre za dela, ki jih je za razstavo posodila kiparjeva žena Marjanca Lenassi, ki s sinom Alešem skrbi za umetnikovo zapuščino.

Mehkoba valovanja

Izbor male plastike, ki jo je Janez Lenassi ustvarjal v apnencu, granitu in marmorju, bi po besedah kustosinje dr. Nelide Nemec lahko opredelili kot najizvirnejša abstraktna dela. V njih je kipar “subtilno priklical estetskost geometrijskih oblik s pridihom minimalizma in hkrati izjemne čutnosti ter spoštovanja do primarne izraznosti materiala”. Kamen je obdeloval tako, da se je prilagajal njegovi notranji energiji, kar je omogočilo rojstvo novih, živih oblik. Nelida Nemec je ob predstavitvi malih plastik izpostavila dve čutenji, skozi katera je Lenassi doživljal kamen: mehkobo valovitih form, ki spominja na valovanje morja, in strogo, geometrijsko prečiščenost s poudarkom na znaku in simbolu.

Velik poznavalec kamna

Akademski kipar Janez Lenassi je sicer v slovenski likovni prostor odmevno vstopil leta 1960 s spomenikom Edvardu Rusjanu v Novi Gorici. Odločitev, da kot material uporabi železobeton, je bila na področju spomeniške plastike predrzna. “Uporabil je beton, novodobni material, značilen za arhitekturo, in se odločil za abstraktno obliko, ki naj bi asociativno opozarjala na veličino človeka, ki mu je bil namenjen,” je provokativnost Lenassijevega vstopa na likovno sceno pojasnila Nelida Nemec.

Njegov umetniški izraz sta močno zaznamovala kiparski simpozij v avstrijskem St. Margarethenu in portoroška Forma viva, ki jo je po zgledu iz Avstrije z Jakobom Savinškom ustanovil leta 1961. Ti dve izkušnji sta ga še posebej navezali na kamen. “Peščenec, apnenec, marmor, serpentin, granit, labrador in drugi so oživeli pod njegovimi rokami v oblikah in volumnih, ki jim je v izjemno subtilnih nagovorih vdahnil svoje subtilno videnje in čutenje.” Uporabljal je tudi druge materiale (les, glino, jeklo, železo, bron), a je po začetnem obdobju najraje posegal po kamnu iz domačih, istrskih in kraških kamnolomov.

Bil je velik poznavalec kamna, tega plemenitega materiala, ki ga je obkrožal v okolju, je ob odprtju razstave izpostavila kustosinja. Zaradi tega je izbor razstavljenih del poimenovala V kamen zapisane misli in čutenja.

---