Vsi domovi in odtenki rebule

Rebula ni ravno Pepelka, ki bi se preko noči preobrazila iz spregledane lepotice v najlepšo med enakimi, je pa res, da še nikoli ni imela toliko snubcev kot zadnja leta. In vse več je takih, ki bi si radi izbojevali vsaj pravico do prve noči, če je že poročiti ne morejo, čeprav že zdavnaj ni več neutrgan cvet.

Kdo je bil njen prvi, niti ne bi bilo pomembno, če se ne bi s tem hvalilo že kar malo preveč ljudi. No, vinorodnih okolišev, katerih glasniki bi radi prepričali druge, naj držijo roke stran od rebule. Kot da bi bilo to sploh mogoče!

Vino, ne sorta

Rebula je mednarodno priznana vinska sorta in kot tako jo ima pravico saditi vsakdo in kjerkoli, če mu to dovoljujejo pravilniki vinorodnega okoliša. Iz slovenskega zornega kota se zdi, da se nam godi krivica, ker so se za rebulo v večji meri kot doslej ogreli Italijani, toda kaj naj rečejo Francozi, ko ves svet sadi souvignone, merlote, cabernete, pinote ...

S tem poreklom bi se strinjal tudi “oče” briške rebule Zvonimir Simčič, ki je v knjigi Vino napisal, da je rebula stara sorta, razširjena izključno na gričevnatem pasu, ki gre od italijanskega Tricesima do koprskega območja in Istre.

Nesporno drži zgolj to, da so Brici rebuli zaupali prej kot drugi, ko pa povlečejo na dan zgodbo o Višnjeviku kot njenem rojstnem kraju, se pravi poznavalci vinske zgodovine le blagohotno nasmehnejo, saj je bila rebula z vsemi sopomenkami - od arbuele do rubole - zvrst, ne pa sorta. To nam posredno potrjuje tudi dokument, ki je nekaj časa služil za zagovarjanje briškega porekla tokaja. V popisu dote Aurore Formentini iz Števerjana, ki se je leta 1632 poročila z ogrskim grofom Adamom Batthyanyjem, je zabeleženo, da je s seboj vzela nekaj sodov rebule in 300 sadik trt od tukaj. Bilo bi seveda nesmiselno, da bi ob vinu rebula jemala trse tokaja!

Prevladujoče generično poimenovanje vina z briških gričev kot rebule potrjuje tudi zapis Matije Vrtovca v Vinoreji za Slovence, napisani leta 1844. Kat pravi (pra)oče slovenske ampeleografije, “v Berdih ves svoj pridelek Rebólo imenujejo, toda je nimajo več trte taciga imena”. Sledeč zapisom istega opazovalca vinskega sveta so tedaj v Brdih prevladovale garganja, malvazija in glera, o kateri še lahko preberemo, da botruje prosekarju, brežanki in rebóli.

Giovanni Dalmasso je ugotovil, da so že v dvanajstem stoletju prodajali rebulo iz okolice Manzana v Benetke. Zapisi iz Trsta dokazujejo, da je rebulo na veliko naročala celo toskanska gospoda.

Goriška, ne zgolj briška

Furlanski publicist Enos Costantini se dosledno drži teze, da sortnost v preteklosti ni imela tako močne vloge, kot jo ima danes. S prebiranjem srednjeveških urbarjev je prišel do zaključka, da je bila rebula generično ime za zvrst, pridelano na gričevnatem svetu (riba po furlansko). Pred njim so številni raziskovalci ugibali, da ime rebula - ribolla izhaja iz spoznanja, da je to vino na pomlad ponovno zavrelo, čemur je v enem izmed svojih zapisov pritegnil tudi Rihard Dolenc, ravnatelj kmetijske šole na Slapu pri Vipavi in kasneje v Grmu pri Novem mestu. Danes večina jezikoslovcev zavrača to razlago, italijanske raziskovalce izvora rebule pa usmerjata zlasti dva dokumenta: v tistem iz Trevisa iz leta 1207 se omenja vinum navigatum vel ribolium, kar pomeni, da je šlo za od drugod pripeljano vino, zapis iz leta 1234 o “Raybolum de Istria, de Collibus” pa nas že natančneje usmeri k njeni domovini, pri čemer Collio niso zgolj z mejo razdeljena današnja Brda ampak tudi Colli Orientali del Friuli.

S tem poreklom bi se strinjal tudi „oče“ briške rebule Zvonimir Simčič, ki je v knjigi Vino napisal, da je rebula stara sorta, razširjena izključno na gričevnatem pasu, ki gre od italijanskega Tricesima do koprskega območja in Istre. Seveda ob upoštevanju, da so enkrat vmes začeli z imenom za vino dosledno označevati tudi eno izmed sort. Giuseppe Domenico Della Bonna, ki je deloval v sklopu Cesarsko kraljeve kmetijske družbe v Gorici, je istega leta kot Vrtovec objavil zapis, ki daje slutiti, da so v letih, ko so postajale sorte pomembnejše od zvrsti, za rebulo okronali garganjo.

(Rumeno) rebulo lahko štejemo za sorto, domorodno na območju slovensko-italijanskih Brd.

Darilno vino

Rebulo so v srednjem veku cenili tako v bližnjih mestih kot v oddaljenih krajih. Giovanni Dalmasso je ugotovil, da so že v dvanajstem stoletju prodajali rebulo iz okolice Manzana v Benetke. Zapisi iz Trsta dokazujejo, da je rebulo na veliko naročala celo toskanska gospoda, mesto pa je od leta 1382 dalje namenjalo vojvodi Leopoldu III 100 orn najboljše rebule! Kot vemo, so zlasti plemenitaši pili predvsem sladka vina, in Tanja Gomiršek v knjigi Rebula nekoč in danes natančno opisuje postopek za pripravo sladke rebule, poznane kot ribolla collata, ki je bila več kot enoletno vino, predvsem pa ne zgolj delno povreti mošt.

Tako ne čudi, da je Cesarsko-kraljevo kmetijsko družbo za Gorico in Gradišče na kmetijski razstavi v Londonu leta 1862 kot edini vinar zastopal Antonio Fabris iz Števerjana, ki je tja poslal po šest steklenic rebule letnikov 1851, 1855 in 1860. Takšna sladka rebula, često reinfall ali rifolium imenovana, je bila darilno vino za plemenitaše in cerkvene dostojanstvenike in je na tržišču veljala le malo manj od uvožene sladke grške malvazije.

Rebula iz trsnic

Oidij in peronospora, nato pa še trtna uš, so predstavljali tisti prelom v vinogradništvu, po katerem nič več ni bilo tako kot prej. Trte so spustili nižje k tlom, da so jih lahko škropili in žveplali, na spoznanje, da so cepljenke žlahtne evropske trte na ameriško podlago edina rešitev za preživetje vinogradništva ob trtni uši, pa je bilo potrebno še malo počakati. Pred tem so se vinski trgovci zapodili po svetu in iskali kotičke, kjer trte še niso skrivnostno usihale, in prav za Brda velja, da jih je uš napadla med zadnjimi, zato so posestniki hiteli z zasaditvijo vinogradov, upajoč na hiter zaslužek. Dolenc je kot vesten opazovalec dogajanja poročal za avstrijski Weinlaube, da jih je pri tem vodila želja po hitrem zaslužku, zato so raje kot belo sadili količinsko donosnejšo zeleno rebulo.

Leta 1875 je Kmetovalec - list slovenskim gospodarjem v poduk, tiskan v Gorici, priobčil razmišljanje o razlogih za ne preveč zadovoljivo stanje v vinarstvu. Med ostalim izpostavlja zanikrno zbiranje trtnih sort: namesto gnjeta, dešečke, osipa, svetuje plemenito rebulo, sipo in zelen (tokajec). V eni naslednjih številk je objavljen seznam sadik in cepičev, ki so bili tisto zimo naprodaj v vinarski in sadjarski šoli na Slapu pri Vipavi. Ob Riboli beli stoji opis, da je najfinejša med vsemi v južnih slovenskih krajih, da doseže visoko starost in da rodi, dokler živi.

Istočasno so številni vodilni v goriški Cesarsko-kraljevi kmetijski družbi začeli širiti stališče, da med starimi krajevnimi sortami ni nobene, ki bi jo bilo vredno ohraniti. Uprl se je zgolj Della Bonna, res pa je, da so takrat prevzeli vodenje oddelka za vino prišleki, ki so mogoče hoteli tudi na ta način, z iztrebljenjem rebule, uničiti enega izmed simbolov krajevne identitete in vsiliti nove navade in okuse, bolj v sozvočju z načrtovano italijanizacijo krajev na severovzhodu Apeninskega polotoka.

Naprej v preteklost ali nazaj v prihodnost?

Slovenska ampeleografija doslej rebuli ni priznavala briškega izvora. Njeno poreklo je, kdo ve zakaj, locirala med Verono in Vicenzo. Najnovejše raziskave, narejene s pomočjo genetskih primerjav, so prinesle presenetljivo ugotovitev, da (rumena) rebula izkazuje 50-odstotno sorodnost s Heunisch weiss (sorto, poznano tudi kot Gouais blanc, ki je botrovala tudi sodobnemu chardonnayu). In vendar: Serena Imazio je kot poročevalka rezultatov molekularnih bioloških raziskav, opravljenih na oddelku za rastlinsko proizvodnjo milanske univerze, prepričana, da lahko (rumeno) rebulo štejemo za sorto, domorodno na območju slovensko-italijanskih Brd, vendar meni, da bodo šele dodatni pregledi dokončno potrdili to domnevo.

Vinski radovedneži in navdušenci vseh barv in perja, kot bi rekel Matija Vrtovec, si lahko le manejo roke, ko jim zagovorniki takšnih ali drugačnih tez o izvoru rebule prirejajo posvete, seminarje, pokušine. In ko jim dokazujejo, da je rebula dobra kot penina ali sušina, sveža in zrela, celo oranžna. Bi bil pa že čas, da se enkrat v prihodnosti dobijo vsi razlagalci preteklosti na posvetu in se dogovorijo za skupno osnovo razlaganja zgodovine rebule, ki si zasluži, da bi postala združevalna, ne pa ločevalna sorta vinorodnih okolišev, kjer lahko najlepše izrazi svoj sortni potencial.

---