Edo Maajka: “Iz minusa v plus je moja duhovna mantra”

Edo Maajka je tudi pri nas eden najbolj priljubljenih glasbenikov z območja bivše Jugoslavije. Ne le zaradi izvrstnih raperskih besedil, v katerih kritično zrcali podobo današnje družbe, pač pa tudi po zaslugi svoje iskrenosti in simpatične balkanske neposrednosti, ki ju je občutiti na njegovih nastopih.

Strah vodi v  zapiranje, stisko, v norost. To velja povsod, ne le v 
Evropi.” Foto: Mirsad Demirović - Grga
Strah vodi v zapiranje, stisko, v norost. To velja povsod, ne le v Evropi.” Foto: Mirsad Demirović - Grga

IZOLA > Nazadnje tudi minulo soboto na terasi izolskega Hangar bara, kjer je Edo Maajka prvič, odkar je izšla njegova nova plošča Put u plus, nastopil pred slovenskim občinstvom. Po dveh urah odrskega razdajanja energije, po katerem ga je čakala še nočna pot nazaj v Zagreb, mu je ostalo nekaj potrpežljivosti in veliko bistrih misli tudi za pogovor za naš časnik.

Šest let je minilo, odkar ste izdali zadnjo ploščo. Zakaj ste za pripravo nove potrebovali toliko časa?

“Veliko stvari se mi je zgodilo v teh šestih letih. Poročil sem se, se umaknil v Izrael, kjer sem živel štiri leta in pol, dobil sem otroka ... Odklopil sem se od glasbenega ustvarjanja, nisem imel potrebe po tem. Potem sem s skupino Kultur Shock naredil dve pesmi za njihov album, Sloboda in Staza manjine. In ko sem delal ti dve pesmi, sem ponovno dobil zagon za delo, za pisanje. Zaželel sem si ustvarjanja skupaj z bendom.”

Ta je dal vašim pesmim povsem novo, drugačno energijo.

“Z bendom je vedno posebna energija. A dejstvo je, da sem tudi jaz zdaj, na pragu štiridesetih, drugačen človek. Zelo sem zadovoljen s tem, kar smo ustvarili na albumu Put u plus. Sodelovanje s Kultur Shockom je bilo zame sprožilec. Ko sem se iz Izraela pred dvema letoma vrnil v Zagreb, sem imel že veliko napisanih besedil. Najprej sem našel Marija (Rašića, basista pri skupinah Majke, Balkan Zoo ensemble in drugih, op. a.). On je iz Bosne, razume se v vse zvrsti, od sevdaha, bluesa, funka, punka, rocka ... Rekel mi je, da je tudi Mirsad (Dalipi, bobnar, op. a.) v Zagrebu. Njega sem spoznal v Prištini, ko je njegova zasedba Gypsy Groove na koncertu ob dnevu Evrope igrala pred mano. Pri snemanju plošče je na klaviaturah sodeloval še Toni Starešinić, glasbenik iz Zagreba, ki igra v bendu Chui. O kitaristu nisem niti razmišljal, dokler ni Mirsad dobil Yogija Lonicha in smo koncept nekoliko spremenili.”

Kako to, da ste ploščo izdali prav na prvi dan svetovnega prvenstva v nogometu?

“Nisem hotel čakati še en mesec, moral sem jo dati ven. Že tako je trajalo dlje od predvidenega, ker smo za miksanje čakali Mira Vidovića, da se vrne s turneje s 2Cellos.”

Pred vrnitvijo v Zagreb, pravite, ste štiri leta in pol živeli v Izraelu. Kakšno je bilo tam vaše življenje?

“Tam sem bil preprosto družinski človek. Čakal sem otroka, dobil otroka, ga vzgajal, živel družinsko življenje ... Tel Aviv je neverjetno mesto. Multikulturno, odprto, dobro. Pravi užitek je bil živeti tam.”

Se v tem mestu sploh občuti razraščanje nacionalizma, o katerem veliko pišete v svojih pesmih?

“Ne, Tel Aviv je vendarle metropola. Več islamofobije sem občutil na Balkanu kot tam. Resno. Sicer v Izraelu seveda so mesta, kjer nisi sprejet.”

Edo Maajka: “Vsa ta depresija, sovraštvo, nacionalizem, vse to obstaja le zato, da bi se ljudje vrnili k tistemu, kar v resnici smo. Ljudje smo svoboda in smo mir.”

S čim se po vašem mnenju hranita nacionalizem in sovraštvo, ki ju je v tudi Evropi vse bolj občutiti?

“Zgolj iz strahu pred vsem drugačnim. Nič drugega ni, samo to. Strah vodi v zapiranje, stisko, v norost. To velja povsod, ne le v Evropi.”

Kaj je narobe z levico, da ne zmore preglasiti glasnikov desničarskih stališč?

“V določenih situacijah, samo v določenih, je levica precej brezjajčna, brezidejna. Po drugi strani pa niti desničarsko bežanje od težav ne bo privedlo nikamor. S problemom migracij se je treba soočiti, ne bežati od njega. To je napaka! Če imaš priliv 100.000 ljudi, bo med njimi zagotovo sto budal, to je dejstvo. Privedi nekam 100.000 Slovencev, med njimi bo zagotovo sto idiotov. Kot drugo, ljudje imajo manj denarja. In ko ni denarja, imata nacionalizem in populizem prosto pot. Čeprav gresta z roko v roki, se bolj bojim populizma. V Italiji so dobili koalicijo nacionalistov in populistov, torej ljudi z malo znanja, ki prodajajo veliko zgodb. Neznanje postaja trend. To je bolj zajebano kot nacionalizem.”

Ste kdaj nastopali za politično stranko?

“Ne.”

Pa bi?

“Ne. Igral bi za podjetja (smeh), za politične stranke pa ne. Ker je v politiki vse zelo spremenljivo. Lahko ti je človek iz neke stranke nevemkako všeč, a ta človek je odgovoren drugim ljudem nad njim. To je, kot če vi naredite intervju z mano, vaš urednik pa ga nato povsem predela in izvleče nek neumen naslov. Intervju objavite in jaz vas pokličem, kaj je zdaj to. Vi pa skomignete z rameni in mi rečete, oprosti Edo, nisem kriva, urednik je tako hotel, nisem mogla vplivati. Jaz pa moram pojesti to sranje.”

Iz naslova plošče Put u plus je razumeti, da vedarle vidite možnost, da se kot družba spremenimo na bolje.

“Jasno. Vsaj poskušam tako gledati na stvari. Iz minusa v plus je moja duhovna mantra. Ko padem, vem, da sem padel z razlogom in da bodo stvari šle spet na bolje. Vsa ta depresija, sovraštvo, nacionalizem, vse to obstaja le zato, da bi se ljudje vrnili k tistemu, kar v resnici smo. Ljudje smo svoboda in smo mir.”

V verzu pesmi No pasaran pozivate ljudi, naj bodo “svetloba v temi”. Kako?

“Tako, da smo zvesti sami sebi. Če boste na primer na facebooku objavili, da ste si kupili tole modro majico in da vam je zelo všeč, vam bo 20 ljudi napisalo, da je ta majica grda. Težko je ostati prepričan, da je to dobra majica, ko pa 20 ljudi pravi nasprotno, kajne? Težava je v tem, da se osredotočite na teh 20 ljudi, ne pa na ostalih tisoč, ki bi vam za to majico dalo lajk. Tako je v vsakodnevnem življenju. Treba je nenehno 'bildati' vero v to, kar delamo in kar nam je všeč.”

Edo Maajka med sobotnim nastopom v izolskem Hangar baru.

Koliko sta stara vaša otroka?

“Mlajša ima šest let, starejša pa 19 in pol.”

Tudi njima s takšnimi nasveti kažete pot?

“Mislim, da otrok ni treba obremenjevati s tem. Imam prijatelje s sedemletnim otrokom, ki mu je že vse jasno, kaj se dogaja po svetu, o čem govorijo na poročilih, kateri so dobri politiki in kateri slabi ... Jaz tega ne želim. Pusti otroka, naj raste. Nasvete mu začni deliti šele, ko bo prišel domov s problemom. Sam se nisem ukvarjal s pojmi, kot sta nacija in nacionalizem, do svojega 13. leta. Potem se je začela vojna in sem 'spotoma' spoznal, za kaj gre.”


Najbolj brano