Zakaj nas spametujejo šele hude preizkušnje?

Zadnjič sem vam povedala, da grem na izobraževanje čez lužo. Gospod, pri katerem sem v šoli te dni, je res gospod. Prijeten, prijazen, umirjen, prav nič “napihnjeno” ameriški. Nekateri se ga morda spomnite, ko ste brali njegove knjige na temo Kurja juhica za… No in zdaj sem tukaj, srkam znanja in delam primerjave med ljudmi sveta. Tukaj je namreč kar pestra druščina! A o tem prihodnjič, zdaj imam za vas eno drugo zgodbo!

Spoznala sem gospo iz Kanade in zaupala mi je svojo zgodbo. Ko je bila stara okrog 40 let, je zbolela za rakom, en otrok je obiskoval osnovno, drugi srednjo šolo. Bila je uspešna poslovna ženska, imeli so lepo, razkošno življenje. Ampak delala je od jutra do večera. Ko je zbolela, mož ni zmogel prevzeti toliko odgovornosti - ona je bila namreč precej časa v bolnici - in jo je popihal z drugo žensko. Seveda jo je to še bolj sesulo, skrbelo jo je, kako bo, bolna, sama z otrokoma. Pa je nekako šlo, spet je začela delati in si postavljati življenje na novo. Potem je zbolel sin. Bolezen se je vlekla kar nekaj časa, potem je sin umrl. Groza. Čez kakšno leto po sinovi smrti se je povrnila še njena bolezen. Kot da ni bilo dovolj, je njenega očeta zadela kap.

Potem se je pogovorila sama s seboj. Služba jo je morila. Preveč je bilo. Preveč zahtev, preveč stresa. Dala je odpoved in si poiskala manj zahtevno in slabše plačano delo.

Joj, ljudje smo res čudna bitja. Vemo, kam nas vodijo naša ravnanja, pa še kar rinemo tja. Zato se nam mora zares zalomiti, da smo pripravljeni na spremembe.

Ko mi je vse to pripovedovala, so se ji oči svetile. Kot da govori o tem, kako je delala sneženega moža. Izgledala je mladostno, bila je nasmejana, zato sva se verjetno tudi takoj razumeli. Seveda sem jo vprašala, kako je zmogla vse to. Kaj je naredila, kaj je njen recept?

“Izstopila sem,” je rekla. “Izstopila iz tega vrtiljaka življenja, ki nam ga je vsilila družba. Kar naprej same zahteve. Biti moraš nezmotljiv, delo je edina vrednota, vse mora biti tipi topi, voziti moraš dober avto, biti moraš mlad in mišičast, moraš to, moraš ono. Tega se enostavno ne grem več. Zdaj sem jaz jaz. Vzamem si čas zase, spremenila sem prehrano, veliko sem v naravi. Vem, da se vse dogaja z razlogom in tudi meni se je, zato sprejemam življenje z odprtimi rokami in ga opazujem. Končno pa se zavedam, da sem sama vredna mnogo več, kot je karkoli drugega materialnega, vključno s težavami.”

Da, lepa gospa je tale Julija, tako ji je ime. In modra. Zelo potrpežljiva, mirna, ves čas nasmejana. Se vprašam, ali res moramo doživeti tako težke stvari, da se zbudimo in začnemo razmišljati in delovati drugače? Ali res ni možno, da bi se česa naučili brez trpljenja? Verjetno, kot kaže, že mora biti neka primerjava, saj, kot pravijo, če ni noči, se zvezde ne vidijo. Če nam je samo lepo, ne vemo več, da nam je lepo. Naša težava pa je v tem, da ko se nam nekaj slabega zgodi, mislimo, da je konec sveta. In pademo v temno luknjo, iz katere težko splezamo.

Od gospoda Canfielda sem se naučila v teh dneh marsičesa. Res dobre ideje in metode, kako si postavljati cilje, kako si pomagati na poti do uspeha in podobno. Ampak gospa Julija me je naučila ene še pomembnejše lekcije: svoje življenje imamo zaradi sebe in zase. Tudi če smo v poklicih, kjer pomagamo drugim, moramo najprej poskrbeti zase. Kaj nam bo dober avto, če ga zaradi bolezni ne bomo mogli voziti! Kaj nam bo več denarja na banki, če ga ne bomo mogli uživati, ker nas bo prej pobralo od stresa?

Vse stvari, ki se zgodijo in nam niso prijetne, so samo opozorilo, da bi bilo dobro nekaj spremeniti. Če nismo zdravi - bi morda malo več telovadili ali prenehali jesti čips? Bi morda prenehali skrbeti, kaj si soseda misli o naših rožah na okenskih policah in bi se bolj ubadali s seboj? Če smo živčni v službi, ker so vsi nesposobni in samo nekaj hočejo in zahtevajo od nas, ali ne bi morda pogledali vase in se vprašali, kako sami pripomoremo k takšni situaciji? Ali ne bi namesto daljinca zvečer raje prijeli za roko svojo gospo ali gospoda in si povedali kaj lepega?

Joj, ljudje smo res čudna bitja. Vemo, kam nas vodijo naša ravnanja, pa še kar rinemo tja. Zato se nam mora zares zalomiti, da smo pripravljeni na spremembe. Saj tudi jaz sama nisem nobena izjema, da ne bo kdo mislil, da pridigam samo vam …

No, prihodnjič pa kaj več o mojih novih lekcijah na poti do uspeha. Saj bi se radi počutili uspešne, mar ne?!


Najbolj brano