Spoštoval je tradicijo in rad eksperimentiral

Umetniško pot je Riko Debenjak (1908-1987) začel kot slikar, njegov podpis nosijo ilustracije v več kot 25 knjižnih izdajah, oblikoval je znamke, objavljal karikature, z neutrudnim eksperimentiranjem pustil neizbrisen pečat v grafiki, z njegovim delom pa je povezan tudi nastanek znamenite ljubljanske grafične šole.

LJUBLJANA > V Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) bodo drevi ob 19. uri odprli pregledno razstavo del Rika Debenjaka in tako obeležili 110-letnico njegovega rojstva. Takšen jubilej po besedah kustosinje razstave Brede Škerjanec ponuja priložnost, da se izrazi spoštovanje do Debenjakovega obsežnega umetniškega opusa ter ponovno osvetli njegov v zgodovino že zapisani pomen za razvoj slovenske polpretekle umetnosti, še zlasti grafike. Razstava, ki bo na ogled do 11. novembra, je nastala v sodelovanju z umetnikovo družino, galerijo Rika Debenjaka iz Kanala ob Soči in Moderno galerijo. Osredotoča se predvsem na avtorjevo bogato grafično produkcijo, predstavi pa tudi druge vidike njegovega ustvarjanja.

Ljubezen do Primorske

Riko Debenjak je bil rojen 8. februarja 1908 v Kanalu ob Soči, njegovo življenje pa so, kot ugotavlja kustosinja retrospektive, zaznamovale zgodovinske okoliščine časa in prostora, v katerem se je rodil: “Kot sinu klenih slovenskih staršev na italijanskem ozemlju v burnem času svetovne zgodovine mu ni bilo dano mirno odraščati doma. Politične razmere so njegovo družino in njega samega večkrat prisilile v begunstvo. Morda je bil ravno zato njegov odnos do slovenskega človeka, domače tradicije in domače pokrajine še posebno spoštljiv.” V 50. letih je namreč v različnih grafičnih tehnikah - od litografije prek lesoreza in jedkanice do akvatinte - ustvaril vrsto motivov, povezanih s primorsko oziroma kraško in istrsko pokrajino, tamkajšnjimi ljudmi in kulturno tradicijo. Leta 1952 so nastale realistične in ekspresivne Kraševke, leto kasneje Brika s košarico in Kraševki, prvi ustvarjalni vrhunec pa je po mnenju stroke dosegel s Kraško kariatido leta 1957. Sočasno je v tehniki akvatinte - takšen primer so Jadrnice v Portorožu iz leta 1957 - začel “poenostavljati organske oblike, jih prilagajati geometrijskim ter jih ploskovno ritmično povezovati v mreže podob,” v besedilu Med tradicijo in iskanjem sodobnega likovnega izraza zapiše Breda Škerjanec.

Novembra še monografija

Ob razstavi bo novembra izšla dvojezična, slovensko-angleška monografija o Riku Debenjaku, njegovem delu in časovni vpetosti v obdobje njegovega ustvarjanja. Eseje bodo pripravili Breda Škrjanec, Nevenka Šivavec, ki je tudi urednica kataloga, Tatjana Pregl Kobe in Gregor Dražil. Oblikovalec je Ivian Kan Mujezinović.

Strasten raziskovalec

Debenjakove najzgodnejše grafike so iz druge polovice tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je še študiral v Beogradu, in se posvečal predvsem slikarstvu. Ko se je leta 1939 vrnil v Ljubljano, ga je za grafiko spet navdušil Božidar Jakac, v zgodovino slovenske likovne umetnosti pa se je Debenjak kasneje zapisal kot vodilni predstavnik eksperimentalne grafike. Strastno in natančno je preizkušal vedno nove tehnične postopke, še zlasti po letu 1950, ko je postal docent in kasneje profesor na ljubljanski likovni akademiji. V začetku petdesetih, ko je bila uporaba barve v slovenski grafiki redkost, je izdelal Panjske končnice, prvi ciklus v tehniki barvne litografije.

Veliko novega znanja in veščin je prinesel iz Pariza, kjer je leta 1957 v ateljeju Johnnyja Friedlaenderja spoznal načine, ki so mu omogočali domala neomejeno barvno lestvico. To je uporabil tudi v znamenitem ciklusu Magične dimenzije, ki je nastajal več let in v katerem se je po besedah kustosinje posvečal tako filozofskim kot likovnim vprašanjem.

---