Divje babe v divji državi

Še enkrat več moramo opozoriti na pomen ledenodobnega arheološkega najdišča Divje babe. Z množico najdb in vodilno neandertalčevo piščaljo precej osamljeno leži v strmini nad Idrijco med rajskima vasicama Šebrelje in Reka v cerkljanskem hribovju. Za samevanje ni nobenega opravičila.

Razlog poznamo. Najdišče leži v divji državi, ki se ne zmore spopasti z vitalnimi vprašanji svojih ljudi. Od take ne gre pričakovati zavedanja pomena korenin.

Najdišče leži v divji državi, ki se ne zmore spopasti z vitalnimi vprašanji ljudi. Od take ne gre pričakovati zavedanja korenin.

Govorimo o najdišču svetovnega pomena. O množici najdb na čelu z vsaj 60.000 let staro piščaljo. Pravzaprav o v stegnenico mladega medveda izdolbljenem prvem glasbilu na svetu. O inštrumentu, ki je po najdbi leta 1995 spremenil vedenje o domnevno divjem pračloveku in ga predstavil kot duhovnega, mislečega, kulturnega človeka.

Drugačnega od Slovenije, ki raje ostaja divja. V veselje vseh, ki bi tako pomembno najdbo znali predstaviti in žeti - duhovno in materialno.

Denimo v sosednji, hrvaški Krapini, ki ima s pomočjo občine in kulturnega ministrstva urejen supermoderen, svetovno odmeven muzej neandertalcev. V njem seveda tudi okostja okrog sto praljudi, ki jih v Divjih babah ni. A bi jih, v to so prepričani arheologi, našli, če država raziskav ne bi prekinila.

Če že pomanjkanje denarja za raziskave Divjih bab ob gori nerešenih ključnih problemov država z lahkoto opraviči, pišmeuhovstva do svetovne zibeli glasbe ne more. Polena, ki jih meče pod noge tistim, ki si prizadevajo iz najdišča in širšega arheološkega parka narediti dejavno središče zavedanja korenin mislečega človeka, pa sodijo v rubriko, saj ni res.

Zlasti s strani države pravkar zavrnjena vloga Občine Cerkno za odkup gozda, v katerem sameva najdišče. Tega nujno potrebuje za, seveda od države zahtevani, upravljavski načrt in uresničitev že pripravljene posodobitve najdišča. Občina Cerkno, ljudje Šebrelj, Reke in, ob pokojnem profesorju Ljubenu Dimkaroskemu, na srečo vse številnejši glasbeniki, z deset tisoči prostovoljskih ur ob pičlih denarjih, brez pomoči države, dodajajo vrednost najdišču. V noro divji, ko pa je potrebno nagajati papirnato pretirano regulirani državi, žal, še brez upa na zmago.

---

---