Glas neme ženske

Roman Katje Perat se konec 19. in v začetku 20. stoletja godi na Dunaju, leta 1911 pa skoči v Trst in se tam tudi izteče, vendar v njem ne naletimo na Ivana Cankarja.

Pa bi v Mazohistki lahko srečali tudi njega, letošnjega velikega jubilanta, umrlega pred okroglim stoletjem, saj fiktivna junakinja Nadežda Moser sreča celo plejado resničnih zgodovinskih osebnosti tiste dobe.

Katja Perat ne postopa kakor njena hrvaška kolegica Slavenka Drakulić, ki v svojih romanih leze pod kožo resničnih, močnih, ustvarjalnih žensk, v patriarhalni družbi vztrajno odrivanih v senco slavnejših mož, od Einsteina do Picassa. Ne, naša pesnica, ki je kritiško hvalo in priznanja požela z zbirkama Najboljši so padli (2011) in Davek na dodano vrednost (2014), v romanesknem prvencu vehementno prepleta fikcijo in resničnost, nekako po Aristotelovem napotku, naj literat ne poroča kakor zgodovinar o tistem, kar se je zgodilo, ampak naj opisuje, kaj bi se lahko zgodilo.

Avtorica, ki se med doktorskim študijem v ZDA ukvarja tudi s srednjeevropskim modernizmom, je v leposlovju našla svobodo, kakršne znanost ne dopušča. Zgodbo je postavila na secesijski Dunaj in jo začela v družini razvpitega Leopolda von Sacher-Masocha, pisatelja, med drugim avtorja novele Venera v krznu. A perverzni plemič, po katerem so poimenovali mazohizem, je lagal, ko je trdil, da ga zanima ženska moč. “Zanimale so ga ženske, ki so bile pripravljene nositi krzno in vihteti bič, zgolj kadar jim je to zapovedal on sam,” poroča Nadežda, ki beleži zgodbo svojega sila nenavadnega, obenem pa v marsičem za tisti čas in ženski spol boleče običajnega življenja. “Nadežda Moser je bila žrtev dinamike sveta, ki je služil le izbrancem; za delavski razred, ženske ali priseljence na belle epoque ni bilo ničesar lepega, minulo lepoto lahko objokuje le vodilni, zgodovinjeni razred, tisti razred, ki je tudi povzročil njegov propad. Vsi drugi so, kot Nadežda Moser, obnemeli,” v spremni besedi ugotavlja Manca G. Renko.

In prav onemelost, afonija, najbrž posledica psihoseksualne travme, je sprožilec Nadeždine pisne, literarne, terapevtske izpovedi. Mazohistični pisatelj jo je po naključju našel med sprehodom po gozdu, zavrženo dojenčico domnevno ukrajinskega rodu, in jo začel vzgajati. Do “očeta” ima dekle zapleten odnos, zdaj besno razkriva njegove šibkosti, že hip zatem ga brani, se postavi za “družinsko” čast. Podobno večplastni so njeni odnosi z drugimi, zlasti znotraj ljubezenskega trikotnika in pa med seansami na kavču utemeljitelja psihoanalize Sigmunda Freuda.

Nadežda poroča o družinski tragediji, o hladu v zlaganem zakonu in sramežljivem seksu, o skrivnem učenju ljubezni, o pokvarjeni družbeni smetani, o potovanju v lastno temo, uničujoči moči utvar, novih in novih razočaranjih, spoznanju, da le v ceneni literaturi blesti moški kot “rešitelj, odrešenik”. Ganljiv je prizor, v katerem si lastno šibkost izpovesta pretepen gospodar razsute gostilne in prešuštnica z ubitim ljubimcem, v presunljivih in duhovitih prizorih pa se zvrsti več resničnih osebnosti: Klimt na Dunaju, Rilke v Devinu, Joyce v tržaški kavarni Stella Polare ...

Nadeždina izpoved je prepredena tudi s spoznanji, pri katerih pa se branje zatakne - ob njenih ugotovitvah se je treba ustaviti in premisliti, tudi in zlasti danes. Mazohistka ni ne zgodovinski ne naiven angažiran roman o položaju ženske v včerajšnji patriarhalni družbi. Kakor tudi “junakinja” ni le nedolžna žrtev, ampak pogosto tudi sostorilka - mazohistka, pač.

---