Kulturni dvom kot izziv

Danijel Malalan je od junija umetniški koordinator Slovenskega stalnega gledališča (SSG) v Trstu. V teater je prišel v času abonmajske kampanje 2018/19, za katero je umetniški program zasnoval predhodnik Igor Pison.

TRST > Danijelu Malalanu se mandat izteče decembra, zato je, pravi, umetniški koordinator z omejenim rokom uporabe. Z igralcem, ki je ob igralski akademiji zaključil tudi študij menedžmenta, smo se pogovorili o pričakovanjih in izzivih.

Kaj pojmujete pod geslom Kulturni dvom, s katerim vabite k novi sezoni?

“Igro besed si je zamislil Igor Pison in se mi zdi posrečena. Nastala pa je, ker SSG, kot vemo, domuje v Kulturnem domu in se ti realnosti velikokrat prekrivata. Kaj je Kulturni dom in kdo naj bi ga uporabljal? SSG ga upravlja, ker je bilo tako dogovorjeno in tudi zaradi statusa, ki ga ima po reformi: v Italiji gledališča relevantnega kulturnega pomena (TRIC) morajo razpolagati z dvorano, v kateri pripravljajo lastne produkcije. V bolj filozofskem smislu pa jemljem kulturni dvom kot izziv: vsi razmišljujoči dvomimo, dobro je, da dvomimo v prvi vrsti o nas samih in lastnih razmišljanjih in hotenjih. To nas pripelje včasih do odgovorov, velikokrat pa jih ne dobimo. In tako nastane še novo vprašanje, na katero spet iščemo odgovor ... Razmišljal sem tudi o nekaterih kulturnih dvomih pri nas: kakšni so dvomi v naši skupnosti? Dvomimo o pripadnosti? Kako znotraj naše skupnosti gledamo na kulturo in umetnost?”

Danijel Malalan

igralec in umetniški koordinator SSG

“Razmišljal sem tudi o nekaterih kulturnih dvomih pri nas: kakšni so dvomi v naši skupnosti? Dvomimo o pripadnosti? Kako znotraj naše skupnosti gledamo na kulturo in umetnost?”

Mednarodno uspešne Barufe

Zakaj naj bi v Gorici in Trstu vpisali gledališki abonma? Kaj jim ponujate in obljubljate?

“Zdi se mi, da je Pison sestavil sezono z zelo dobrimi repertoarnimi izbirami. Program je raznolik, uravnotežen, od klasikov do sodobnih tekstov. Ker je SSG produkcijsko gledališče, moramo zadostiti tudi nekaterim standardom in repertoarnim izbiram. Da ne bo nesporazumov - zelo rad igram komedije, a mi moramo uprizarjati tudi sodobne drame, klasike, na vsaki dve leti vsaj enega italijanskega avtorja ... Velikokrat slišimo za primerjave z drugimi kulturnimi domovi, na primer Kosovelovim v Sežani ali goriškim, kjer tudi imajo abonmaje, ampak zadevi nista primerljivi. Oni namreč gostijo predstave; ne bom rekel, da je to lažje, ampak različno. Kdor izbira, izbira že preverjene predstave, medtem ko so mehanizmi drugačni v produkcijskih gledališčih - na Primorskem imamo kar tri, ob našem še Gledališče Koper in Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, ki dobro sodelujemo. Ko gremo v produkcijo predstave, nikoli ne vemo, kaj lahko iz nje nastane: najboljši režiser, najboljša zasedba, mogoče celo zvezdniška, a se čudež pač ne zgodi. Včasih pa se. In včasih morda pričakovanja niso tako visoka, pa nastane gledališki biser. Še vedno se mi vsekakor zdi, da mora biti gledališče tudi družbeni moment, kjer se ljudje srečujejo in se imajo dobro. Potrudili se bomo, da bo zlasti ob domačih produkcijah še kak spremljevalni dogodek.”

Omenili ste sodelovanje z drugima primorskima gledališčema. Primer zelo uspešnega skupnega nastopa je bila predstava Barufe, ki tudi v poletnih mesecih osvaja nagrade.

“To je zelo velika koprodukcija, trem naštetim se je pridružilo še Istrsko narodno gledališče iz Pulja, zraven je bil tudi vrhunski režiser Vito Taufer. Barufe res žanjejo velike uspehe. To je eden tistih primerov, ko se zgodi čudež in se vse ujame: da si je občinstvo edino, kritika tudi ... Imamo srečo, da smo del te redkosti. Pomembno se mi zdi, da sodelujemo, da smo prisotni z vrhunskimi stvaritvami na terenu, ker nam to daje prepoznavnost.”

Zdi se mi, da so koprodukcije v zadnjih letih veliko bolj prisotne v repertoarjih več gledališč.

“Res je. Zaradi več razlogov. Nekateri so čisto praktični. Po eni strani predstavo laže narediš sam, ker znotraj iste hiše laže upravljaš svoj izdelek, po drugi pa živimo pač v liberalno-kapitalističnem svetu, in ekonomska logika pravi, da se stroški bistveno znižajo, če se vsa logistika deli na več partnerjev. Dobro se mi zlasti zdi, da sodelujejo primorska gledališča, saj tako krepimo ta enotni kulturni prostor in s tem utrjujemo tudi zavest Primorcev in Slovencev.”

Zanimiva novost letošnje sezone je ena od domačih premier v Gorici.

“Menim, da bi morala vsako leto ali vsako drugo naša premiera biti tudi v Gorici. Letos je to Videz vara v režiji Dušana Mlakarja. Premiera bo 19. novembra, v predstavi igrata Vladimir Jurc in Ivo Ban. Goriška sezona, ki jo prirejamo v sodelovanju s Kulturnim centrom Bratuž in Kulturnim domom, se bo začela z velikim koncertom slovenskega vokalnega orkestra Perpetuum Jazzile v goriškem gledališču Verdi. Med novostmi letošnje sezone velja omeniti tudi vrnitev večernega mladinskega abonmaja. Snujemo ga v sodelovanju s šolami in Združenjem slovenskih športnih društev v Italiji.”

Da se nič ne dogaja?!

V javnosti je včasih prisoten občutek, da se v SSG malo dogaja. Pregled vaših statistik pa daje drugačno sliko.

“Tudi sam razmišljam o tem ... Bom kar realen: dejstvo je, da se našega gledališča drži nek neprijeten sloves. Ne vem, zakaj je do tega prišlo, je kot urok, kot da se tukaj nič ne dogaja, v bistvu pa številke govorijo ravno nasprotno: veliko se dela, veliko je domačih predstav za vse generacije in okuse. Samo v zadnjih šestih mesecih je bilo 105 ponovitev lastnih produkcij, ponovitev gostujočih predstav je bilo 16, drugih dogodkov - kot so na primer predstavitve knjig, glasbene matineje in koncerti v sodelovanju z Glasbeno matico - prav tako 16. Temu je treba dodati še 64 najemov dvoran. Se pravi, da je bilo v šestih mesecih približno 200 prireditev, kar ni malo.”

Poznamo kar nekaj primerov igralcev, ki so postali umetniški koordinatorji oziroma vodje. Vam to, da ste igralec, pomaga pri tej funkciji, ali vam bolj študij menedžmenta?

“Če se malo pošalim, sem umetniški koordinator z rokom uporabnosti - kot pri jogurtih. Do decembra. Podobno pogodbo sem imel tudi pred šestimi leti, potem je bila na to mesto izbrana Diana Koloini. Vedno so me zanimale tudi organizacijske zadeve, potem pa sem se odločil še za študij menedžmenta v Kopru, kjer je bilo vse usmerjeno v proizvodnjo: čim manj stroškov in čim več dobička. Te ekonomske logike se v kulturi in umetnosti ne da aplicirati. No, naš proizvod je predstava, ki jo je treba tržiti, je pa res, da je naš trg, ker je vezan na jezik, bistveno manjši. Velikokrat se zgodi, da gre čas, ki bi ga potrebovali za preverjanje, ali je naš izdelek dober, že mimo, ker ponovitev ni veliko. Med masterjem v Londonu sem gledal veliko predstav, tudi muzikalov. In dejstvo je, da tam pred premiero odigrajo tudi 10, 15 ponovitev, recimo na okoliških odrih, kjer preverjajo, ali je izdelek dober, ali je treba kaj spremeniti. To je luksuz, ki si ga mi ne moremo privoščiti. Čeprav imamo tudi pri nas nadzorne vzvode: predpremiera, vaja z občinstvom in seveda umetniški vodja, ki mora bdeti nad procesom dela.”

Pred koncem leta bo v SSG najbrž razpis za umetniškega koordinatorja. Se boste prijavili?

“To je stvar upravnega sveta, kako se bo odločil za naprej ... Ja, najbrž se bom.”

Poljanka Dolhar, Primorski dnevnik

---