Kunci kot priložnost za gorskega kmeta

Drežniške Ravne so sicer najbolj znane po pustnih običajih, za to vasico ob vznožju mogočnega Krna pa vedo tudi ljubitelji kunčjega mesa, s katerim primorske mesnice in gostilne oskrbuje Uroš Skubin. Mlad prevzemnik kmetije je tudi čebelar in ovčar, predvsem pa zaljubljen v gorski svet, kjer je trdno odločen ostati.

Ko jih nič ne ogroža, so kunci bolj tihe živali. Če jim kaj ni po volji ali se počutijo ogrožene, jezno udarjajo s taco ob tla, če pa jih kdo rani, začnejo tako glasno cviliti, da bi raje oglušeli, kot pa jih poslušali. O tem sva se med hojo od hiše na robu vasi do novega hleva v dveh etažah, postavljenega nekoliko višje v bregu, pogovarjala z Urošem Skubinom. V pritličju so, seveda ločeno, kletke s samci in samicami s podmladkom, nad njimi pa pitanci, torej odstavljeni kunci. Hlev je sodoben, dokončali so ga lani novembra in v nove kletke preselili kunce, s katerimi se pri hiši ukvarjajo že pet let.

Kotijo do šestkrat na leto

“Brez denarne pomoči kmetijskega ministrstva, ki sem jo dobil kot mladi prevzemnik, bi naložbe ne zmogel,” odkrito prizna Uroš, ki si je točke nabiral kot gorski kmet in čebelar, pripravljen posodobiti opremo in objekte za povečanje kunčjereje. Prej so imeli 40 samic, zdaj jih imajo 90, in kunci si z zajci delijo sloves hitrega razmnoževanja. Pri Skubinovih so se odločili za pasmi, ki veljata za najprimernejši za intenzivno rejo. Obe sta po poreklu iz ZDA, čeprav se ena, povsem bela, imenuje novozelandska, druga, katerih pripadniki imajo temno obarvan smrček, uhlje, tace in rep, pa je kalifornijska.

“Povpraševanje po kunčjem mesu se veča in s prodajo nimam težav. Priprava zahteva nekaj časa več kot za piščanca, toda to pravih gurmanov ne moti.”

Uroš Skubinrejec kuncev

Obe odlikuje odpornost na bolezni, materinski čut samic in dobra mlečnost, zaradi poraslosti blazinic pa jih prav nič ne motijo žičnate kletke, ki zagotavljajo čistost živali.

“Sprva sem mislil sejati korenje in jim dajati doma pridelano zelenjavo, toda s tem bi ogrožal njihovo zdravje. Izkušnje potrjujejo to, kar pravijo strokovnjaki: za takšno rejo je najprimernejša namenska peletirana hrana, nekaj sena ter obilo vode,” pravi Uroš, ki kunca za skupno poziranje zagrabi za kožuh na hrbtu in ne za uhlje. “Uhlji so kunčev najbolj občutljiv organ. Lahko mu potrgamo kapilare in ga trajno poškodujemo,” pojasni.

Vse večje povpraševanje po kunčjem mesu

Spolno zrela samica ima do šest kotitev letno. Ko začuti, da se bliža dan skotitve, si začne puliti dlako s prsi in z njo obloži kotilnik, v katerega lahko povrže tudi več kot ducat majhnih, kot palec velikih golih in slepih mladičev. Uroš, ki mu v hlevu ves čas pomaga oče Andrej, poskrbi za porazdelitev podmladka med mamice, tako da tiste iz preštevilnih legel prestavi v kotilnike z manjšim naraščajem.

Kunčje samice imajo v povprečju štiri pare seskov, brez težav pa lahko nahranijo do deset mladičev. Ti dlako dobijo v nekaj dneh, spregledajo v dveh tednih in takrat že odskakljajo do krmilnika. Ko so stari 35 dni, jih dajo v kletke za pitance, kjer v naslednjih dveh mesecih dosežejo klavno težo. Z razliko od piščancev ne potrebujejo umetne luči, da bi jedli tudi ponoči, saj so ravno toliko nočne kot dnevne živali.

Ob primernih odmerkih hrane se kunci ne zamastijo, zato njihovo meso slovi kot okusen in zdrav vir živalskih beljakovin. “Povpraševanje po kunčjem mesu se veča in s prodajo nimam težav. Priprava zahteva nekaj časa več kot za piščanca, toda to pravih gurmanov ne moti,” pripomne Uroš in zadovoljen pove, da je Ana Roš uporabila prav njihove kunce za vrsto kulinaričnih kreacij Hiše Franko.

Raje ovčice kot kozice

Za hlevom, s kamnitim nosom mogočnega Krna v ozadju, ima Andrej čebelje panje. Gorski med je drugačen od dolinskega, tu gori ni akacije, zato pa več lipe in raznega cvetja. “Lahko bi stočili še več medu, če živinorejci ne bi hiteli s košnjo in bi imele čebelice izdatnejšo pašo na regratu,” družno pripominjata oče in sin, pri delu s panji pa sodelujeta tudi Uroševo dekle Simona Kutin in brat Alen.

In čeprav ljudska pesem o Drežnici omenja kozice, so pri drobnici bolj vezani na ovčice. “Skupaj z drugimi kmeti jih pasemo visoko za vasjo. Gre za mesno pasmo, ki sama ve, kdaj mora v dolino. In tudi s prodajo jagenjčkov ni težav,” se pohvali mladi prevzemnik in potrdi zadovoljstvo, da je ostal doma. “Včasih je bolj trdo in naporno, tako fizično kot duševno, toda poleg dobrega zraka imamo na vasi živahno družabno življenje,” strne Uroš, ki seveda sodeluje v povorki Ravenskega pusta in je član uspešne drežniške gledališke skupine.

---