Plačanci na robu in onkraj zakona

Italijanski režiser Stefano Sollima, ki je nase opozoril predvsem z mafijskima nadaljevankama Gomorro, navdahnjeno z Gomorro Roberta Saviana, in Suburro, ki govori o revni in s kriminalom predpredeni rimski četrti, je s Sicariom 2: Vojna brez pravil skušal nadaljevati odlično delo Denisa Villeneuva, a žal ni dosegel stiliziranosti svojega predhodnika. Nekaj pomanjkljivosti ima tudi scenarij.

Zakaj nadaljevanje Sicaria ni tako estetizirano, kot njegov predhodnik, je očitno. V ekipi ni več izjemnega Rogerja Deakinsa, ki je trenutno najverjetneje najboljši direktor fotografije na svetu, in je s sapo jemajočimi dolgimi zračnimi posnetki v prvem Sicariu tlakoval pot Iztrebljevalcu 2049, ki ga je prav tako režiral Denis Villeneuve, in s katerim je Deakins končno osvojil oskarja za najboljšo fotografijo. V Sicariu 2 ga je nasledil Dariusz Wolski, ki ima za seboj tako delo v komercialni franšizi Pirati s Karibov kot v več filmih Ridleyja Scotta, s Stefanom Sollimo pa se je odločil nadaljevati v dokaj klasičnem “mafijskem” slogu njegovih predhodnih del, kot sta že omenjena Gomorra in Suburra.

Boj proti narkokartelom

Osrednja zgodba Sicaria se vrti okoli sprege ameriške vlade, ameriške obveščevalne agencije CIA, FBI in sicarijev (plačancev) v boju proti mehiškim narkokartelom. Če smo v prvem filmu spremljali zgodbo o ilegalnih prebežnikih, ki s trebuhom za kruhom migrirajo v “obljubljeno deželo” ZDA, smo v nadaljevanju soočeni še s tihotapljenjem teroristov čez mehiško-ameriško mejo.

In tu se že pojavi osrednja scenaristična hiba najnovejšega Sicaria. Ta se začne z muslimanom, ki se razstreli, ko njega in njegovo skupino blizu meje zasači ameriška policija, nadaljuje pa z bombnim napadom v supermarketu na ameriških tleh. Ena plus ena je dve in ameriška vlada za izvor napada v ZDA označi “prepustno” mehiško-ameriško mejo, ki jo obvladujejo narkokarteli in njihovi tihotapci ljudi. Matta Graverja (Josh Brolin) in plačanca Alejandra s tragičnim družinskim ozadjem (Benicio Del Toro), ki sta specialista za delovanje na robu in onkraj zakona, ameriška vlada tokrat zadolži za rešitev omenjene težave tihotapljenja teroristov.

Teroristična “grožnja” je kmalu pozabljena

A teroristična “grožnja” je kmalu pozabljena, ker ameriška vlada naenkrat ugotovi, da za napadom v ZDA stojijo radikalizirani Američani in operacija sicarijev ni več legitimna v očeh ameriške javnosti in mehiško-ameriških političnih odnosov.

Zgodba se nato začne vrteti okoli ugrabitve hčere enega od najmočnejših vodij mehiških narkokartelov, s katero sta Graver in Alejandro predhodno skušala zanetiti vojno med karteli in prek katere spoznamo tudi “mehkejšo” plat skrivnostnega sicaria, pod veliko preizkušnjo pa je tudi njun delovni odnos.

Tudi tokrat Del Toro blesti v vlogi redkobesednega morilskega stroja, ki ga poganja maščevanje, solidni Brolin pa je, podobno kot v prvem delu, v igralski senci veliko bolj bravuroznega kolega. Med nizanjem dogodkov pa scenarist (Taylor Sheridan, ki je sodeloval tudi v prvem Sicariu) zelo dobro in nevpadljivo vpelje še en stranski lik mladega Američana mehiškega rodu, ki ga rekrutira eden od narkokartelov kot vodiča ilegalnih prebežnikov, in bo v tretjem nadaljevanju najverjetneje postal še en sicario, infiltriran v enega od najmočnejših mehiških narkokartelov.

---