“Sopotniki so moji sončki ...”

Pred bolnišnico v Sežani med čakanjem na avtomobil Sopotnikov, s katerim bo prostovoljka na pregled pripeljala eno od uporabnic, ujamemo pogovor gospoda v bližini. Po telefonu se dogovarja za prevoz sorodnika in naposled reče: “Bomo pa poklicali Sopotnike.” Naključje, a tudi dokaz, da so Sopotniki s svojimi brezplačnimi prevozi za starejše postali pomemben del družbe na Krasu, v Brkinih in še šestih občinah po Sloveniji. Svojo mrežo prevozov pa bodo še razširili.

PRIMORSKA > “Sopotniki so mi v veliko pomoč. Z njimi sem od samega začetka in ne upam si predstavljati, kako bi bilo brez njih, saj s svojo boleznijo, revmatoidnim artritisom, ne bi mogla niti na preglede k zdravniku,” pravi Nataša Vitez z Velikega Polja, ko nasmejana izstopi iz avtomobila z napisom Sopotniki. Pripeljala jo je prostovoljka Katyush Manakai, ki pri projektu brezplačnih prevozov za starejše prav tako sodeluje že od samega začetka.

800 potnikov in 90 prostovoljcev

Marko Zevnik, ki je videl, da mnogi starejši v vaseh ne morejo zdoma, ker nimajo ne avtomobila ne javnega prevoza, je pred štirimi leti skupaj z nekaj prijatelji zagnal Sopotnike. Začeli so z rabljenim avtomobilom in nekaj letaki v čakalnicah, v nekaj letih pa je njihova zagnanost prerasla v zavod, ki je zgled mnogim in ki se je razširil že v devet slovenskih občin. S Krasa in Brkinov so model brezplačnih prevozov, ki jih omogočajo številni prostovoljci in podpora lokalnih skupnosti, prenesli v Sevnico, Brežice, Krško, Kočevje, Postojno in Pivko. Še letos bodo Sopotniki začeli voziti še v treh občinah, tudi v Ajdovščini in Ankaranu, napoveduje Zevnik.

90 prostovoljcev sodeluje s Sopotniki, 800

potnikov se vozi z njimi, 15.000 kilometrov prevozijo na mesec.

Danes se s Sopotniki oziroma njihovimi 90 prostovoljci vozi več kot 800 potnikov. Opravijo povprečno 340 voženj in prevozijo 15.000 kilometrov na mesec. A vse to so številke, ki sodelujočim v zavodu sicer pomenijo priznanje za njihovo delo, a še več šteje zadovoljstvo uporabnikov. “Zelo cenim prostovoljstvo. A Sopotniki me ne le peljejo; tako globoko so mi prišli v dušo ... Tako dobro me že poznajo, da vedo, kdaj mi je hudo in me spodbudijo. Zato pravim, da so moji sončki. Tudi ko je oblačno, so sončki, ki dajejo moč, da nekaj zmorem,” Sopotnike z iskrenim nasmehom in pogledom, namenjenim voznici, pohvali Nataša Vitez.

Vozijo k zdravnikom, a tudi k prijateljem

Katyush Manakai se ob takšni pohvali orosijo oči. “To je nagrada za nas. To je naš namen. Nismo taksi, pomembni so odnosi, in ko slišiš takšne besede, je to češnja na torti. Ko vidiš, da res pomagaš, da je nekomu lažje, je to motivacija za nadaljnje delo.”

Prostovoljna voznica je vse od začetka. Prve vožnje se sicer ne spomni, a pravi, da se ji zdi, da je bilo to že nekdaj, da so Sopotniki tako tesno povezani z njo, kot da obstajajo že tisočletja. Ker je zaposlena v šolstvu, vozi le ob koncih tedna in med počitnicami, največkrat k zdravniku in na preglede v bolnišnice. “Vsaka vožnja je nekaj posebnega. Lepe so tiste, ko gremo v Izolo, čeprav gremo v bolnišnico, a morje vedno prinese veselje. Enkrat sem peljala dve gospe na počitnice na Kope. Kolegi so nekoga peljali na obisk k prijatelju, ki ga ni videl 30 let, nekoga drugega pa prvič na morje. Izpolnjujemo tudi želje, za katere so potniki mislili, da se jim nikoli ne bodo uresničile,” pravi Katyush.

In čeprav so začetniki Sopotnikov sprva mislili, da bodo ljudi vozili na kavice in v gledališče, spoznava, da mnogi za takšne stvari niti ne želijo prositi, ampak jih pokličejo le za poti, ki so neodložljive. A hkrati dodaja, da je del poslanstva Sopotnikov tudi druženje in veselje ob srečanjih.

Spodbujajo pomoč v družbi

Da prostovoljstvo prinaša mnoga nova poznanstva in pogovore, pravi tudi Ernest Margon iz Pivke, kjer so Sopotniki zaživeli pred nekaj meseci. Bil je pobudnik uvedbe brezplačnih prevozov za starejše in prvi prostovoljni voznik na območju občine. “Za vožnje pridem na vrsto enkrat na teden ali na deset dni, ljudi pa peljem v trgovino, na obiske v dom upokojencev v Postojno, k zdravniku, v bolnico v Izolo ali Šempeter,” našteva. “Mislim, da so se Sopotniki zelo hitro zelo dobro prijeli in celoten sistem zelo dobro deluje,” še pohvali Margon. Projektu so se namreč poleg voznikov pridružili še mnogi, ki ga podpirajo, denimo z brezplačnimi kosili ali kavo, s cenejšimi vstopnicami za kulturne dogodke in podobno.

Da se vsa ta množica sodelujočih ne izgubi in da koga kje ne pozabijo, skrbi Anu Kahuna, koordinatorka celotnega programa. Sodeluje še s koordinatorji po posameznih enotah, ki sprejemajo klice, razporejajo vožnje in se dogovarjajo s prostovoljci. Poleg tega išče in motivira nove prostovoljce, jih izobražuje in uvaja v delo.

Za Sopotnike je pomembna tudi povezanost s skupnostjo, da se začne zavedati, da je nemobilnost starejših velik problem, pravi. In očitno jim uspeva. “Za Brkine in Kras lahko rečem, da smo na začetku le sprejemali klice za naročila prevozov, zdaj pa opažam, da so si ljudje začeli bolj med sabo pomagati. Počnejo to, kar bi že sicer morali in kar so v preteklosti že počeli,” ugotavlja.

---