Folk proti nacionalizmu

Na gradu Snežnik in v okolici se danes začenja festival Plavajoči grad. V ponedeljek se bo kot gost festivala PUF za tri dni naselil v Kopru, kjer je že predsinočnjim zadonel Etno Histeria World Orchestra. 80-članski orkester je v nedeljo razvnel občinstvo v Starem trgu pri Ložu, dan pozneje v Izoli, sinoči pa še v Borštu. Nitke tega velikega in veličastnega organizma drži v rokah lutkar, glasbenik in aktivist Matija Solce.

Odpri galerijo

KOPER > Letošnja tema festivala Plavajoči grad, ki bo tokrat že šestič na gradu Snežnik in v njegovi okolici, je naslovljena Podsvetovi-utopije. Od danes pa do sobote bo na 15 prizoriščih nastopilo 120 skupin, 400 glasbenikov in igralcev iz 34 držav.

Kakšni so ti dnevi za vas?

Matija Solce

lutkar, glasbenik, aktivist

“Prepričan sem, da umetnost ne bi smela biti indiferentna. Vsaka umetnost je na določen način aktivistična in tudi politična.”

“Precej plavajoči. (smeh) Predvsem zato, ker je težko karkoli predvidevati, saj Etno Histeria World Orchestra in Plavajoči grad temeljita na značajih posameznikov, in zato pravim, da sta izrazito osebna projekta. Vsi umetniki, ki se udeležijo festivala oziroma se pridružijo orkestru, pridejo na lastno željo in na lastne stroške, za to, kar počnemo, pa običajno izvedo od ljudi, ki so že bili pri nas oziroma prek prijateljev. Oba projekta sta zato izjemno intenzivna. Orkester, iz katerega poganja večina programa Plavajočega gradu, morda še nekoliko bolj.”

V zasedbi Etno Histeria World Orchestra je letos 80 glasbenic in glasbenikov z vseh koncev in krajev. Koliko časa ste vadili?

“Dobili smo se prejšnji torek, v četrtek je bil že izoblikovan repertoar, kar pomeni, da smo imeli pripravljenega več kot dve uri večglasnega, ritmično zahtevnega in zaranžiranega programa. Ta temelji na interpretacijah posameznih glasbenikov - kdaj gre bolj v drum'n'bass vode, drugič se ustavi pri eklektičnih ritmih, slovenske ljudske pesmi se prepletejo v novih, izvirnih aranžmajih ... Že od samih začetkov orkestra, ki je vsako leto drugačen, pa udejanjamo idejo, da etno glasba ni povezana z izključevanjem drugega, ampak nasprotno - s folkom gremo proti nacionalizmu.”

Družbeni aktivizem na lokalni ravni

Festival Plavajoči grad ima predzgodbo v festivalu Histeria, ki ste ga pripravljali v Gračišču.

“Ko smo v Gračišču pripravili prvo Histerio, je bil to res majhen festival s 60 gledalci. Potem smo se preselili na grad Snežnik in lani je Plavajoči grad obiskalo nekje med 5000 in 6000 ljudi.”

Že nekaj let živite v Loški dolini. Je tako laže pripraviti tako velik dogodek?

“Ker tam zdaj živim, sem hotel postaviti nekaj dolgoročnega, ne le festival, in zato sem svoj družbeni aktivizem skušal prenesti na lokalno raven. Z društvom smo zato 'zavzeli' del gradu, hoteli odpreti bar ... A sem ugotovil, da mentalitete ljudi ne moreš kar tako spreminjati, ampak se ji moraš prilagajati. Naletel sem na konflikt med institucionalizacijo muzeja in umetnostjo, med umetnostjo in zgodovino, med umetnostjo in ekonomijo v dolini, med umetnostjo in izobraževanjem, med umetnostjo in komunikacijo. Spoznal sem, da te stvari ne gredo skupaj, saj je v naši družbi umetnost še vedno postavljena zgolj na oder, ekonomija je temelj vsega, politika je postavljena spet nekam drugam ...”

Po vašem gre za področja, ki se ne izključujejo?

“Meni se zdi, da hodijo z roko v roki. In že to, kar počnemo z orkestrom, to dokazuje. Kako bi sicer v štirih dneh na kup spravili 80 ljudi iz 15 različnih držav, ki se prej nikoli niso videli, in skupaj naredili tako veliko delo v smislu kompozicije pa tudi človeškega potenciala? Kar delamo, se ne more primerjati z načinom, kako danes delujejo izobraževalni sistem, banke, represivni aparat ...”

Kako sploh deluje tako velik in raznolik kolektiv?

“Poslušati in slišati se moramo, na odru in tudi sicer. Ker je to velika in raznolika skupina, moramo imeti trden, obenem pa fleksibilen sistem, zato delujemo po načrtu, ki si ga zastavimo, a tudi po intuiciji. Ves čas lovimo ravnotežje, da stvari niso preveč rigidne, a se obenem ne ustavljajo zaradi vozlov v organizaciji in komunikaciji. Koncept, na podlagi katerega delujemo z orkestrom, smo prenesli na Plavajoči grad, ki deluje kot site-specific festival, kar pomeni, da se moramo ves čas prilagajati novim razmeram in okoliščinam, v dogajanje pa aktivno vključujemo tudi gledalce.”

Koprskim zapornikom so prinesli občutek svobode

Pred petimi ste z Etno Histeria World Orchestra igrali ob ograji Centra za tujce v Postojni ...

“In za tisti nastop dobili tudi kazen, ki smo jo plačali iz klobuka. Takrat je bila med nami dilema, koliko je bilo to potrebno in koliko ne. Meni se je takrat, čeprav ta problematika ni bila tako pereča kakor danes, zdelo nujno, da reagiramo, tudi zato, ker smo bili tedaj v Sloveniji v obdobju protestov. Prepričan sem, da umetnost ne bi smela biti indiferentna. Vsaka umetnost je na določen način aktivistična in tudi politična.”

Načrtujete kaj podobnega tudi letos?

“Pred koncertom v Taverni smo nastopili v koprskem zaporu. Fantje, ki so nas prišli poslušat, so bili v začetku nekoliko zadržani, potem pa so se razživeli. In rekli so, da so nam hvaležni, ker smo jim prinesli občutek svobode.”

Kako pa je s Histerio in Gračiščem? Je to res popolnoma zaprto poglavje?

“V Gračišču imamo še vedno zelo močno podporo ljudi. Kadarkoli grem mimo, se ustavim, vsakokrat jokajo za nami, meni pa se para srce. Ne vem, res ne ... Trenutno razmišljam predvsem o tem, da bi festival delali bienalno, saj se sicer ob organizaciji popolnoma iztrošimo.”

---