Državi hiša, otrokom cesta

Glede na to, kolikokrat gre za otroke v tej državi, bi človek pričakoval, da se zapleti, s kakršnim se na Cesti soočata karitas in občina Ajdovščina, ne bi smeli dogajati. Stavbo tik ob avtocesti, kjer se prostovoljci že leta trudijo s humanitarnimi programi, bodo najbrž izgubili. In to je krivica. Še posebej za otroke. Ne neke ideološko namišljene človeške potomce, s katerimi v boju za premoč operirajo politiki. Ampak za resnična mlada bitja, ki so v domu vsak teden našla zavetje, podporo, vzpodbudo in pomoč.

Zgodba je pravzaprav simbolična. Hiša je bila namreč stranska škoda gradnje hitre ceste, tako kot so stranska škoda napredka otroci iz revnih družin, mladostniki z učnimi težavami, odvisniki iz kriznega centra, ki so v okviru delovne terapije urejali okolico stavbe, in vsi drugi ljudje, ki so nevidni tako rekoč za vse razen za humanitarne organizacije, kakršna je karitas.

Če kakšen uslužbenec preprečuje, da hiša pride v prave roke, ga je treba zamenjati. Če to preprečujejo zakoni, jih je treba spremeniti.

Seveda živimo v pravni državi. Treba se je ravnati po zakonih. Ampak ta tako imenovani red bo najverjetneje grdo izničil stotine ur prostovoljnega dela in za seboj pustil hišo, s katero kmalu nihče ne bo vedel, kaj početi, in bo klavrno propadala. Tako kot propadajo velikanski; nov Socialni center v Vrtojbi, ki je v lasti slabe banke, ali Laščakova vila v lasti ministrstva za izobraževanje ali stotine drugih, potencialno vrednih zgradb v državi, ki so jim usodo zapečatile birokratske kolobocije.

Dars je seveda delniška družba z avtonomnim sistemom upravljanja, a je v stoodstotni lasti države, torej državljanov. Upravlja skupno premoženje in med drugim pod zavihkom “družbena odgovornost” na svoji spletni strani trdi, da “podpira humanitarno-socialne dejavnosti za otroke.” Upravičeno je pričakovanje, da bo družba ravnala v skupno dobro. Karitas si hišo na Cesti zasluži. In zasluži si jo občina Ajdovščina, ki bi rada vložila v njeno obnovo. Če kakšen uslužbenec preprečuje, da hiša pride v prave roke, ga je treba zamenjati. Če to preprečujejo zakoni, jih je treba spremeniti. Morda bo kdo ugovarjal, da to ni tako preprosto. Ampak v resnici je. Z nekaj truda. Vprašajte matere, ki svoji družini po napornem dnevu v službi skuhajo večerjo vnaprej, da lahko popoldne preživijo na Cesti z otroki, ki potrebujejo pomoč.


Preberite še


Najbolj brano