Dnevi in tedni visokega pritiska

Tretjega junija, na volilni večer, ko so začeli nastajati obrisi nove sestave državnega zbora, je nekdo v uredništvu dejal: “Ne bodite presenečeni, če Janša ne bo hotel vzeti mandata.” Po volilni kampanji, ki je minila v duhu zaklinjanja, kdo s kom ne bi oblikoval vlade, in po izidih, ki so parlament razdelili na SDS Janeza Janše in vse ostale, je bil to zelo mogoč scenarij.

V četrtek se je zgodilo natanko to, Janša je predsedniku republike sporočil, da nima zadostne podpore, da bi lahko oblikoval vlado. Pat pozicija je popolna, predvolilna zaklinjanja so še preveč sveža, da bi strankarski šefi, zbrani okrog Marjana Šarca, lahko v imenu česar koli že požrli besedo in preskočili na drugo stran. Njihov problem je “le” v tem, da jih je premalo.

Pritisk na šefe strank, naj se (ne) dogovorijo, pa tudi na tiste, ki bi lahko preskočili v nasprotni tabor, se bo v prihodnji tednih le še povečeval.

V ponedeljek bo predsednik republike torej napovedal drugi krog iskanja mandatarja, v katerem sam ne bo sodeloval. Časa je še nekaj, tudi razvite demokracije - Nizozemska, Belgija, Nemčija, Italija - so bile mesece po volitvah brez vlad. Vprašanje je, kaj lahko pričakujemo v naslednjem mesecu. Zagretost za oblikovanje vlade bo z vsakim dnem, ko bodo predčasne volitve bližje, verjetno večja. Razlog je zelo prozaičen: poslanska plača ni slaba, na trgu je tiste tri ali štiri tisočake težko zaslužiti. Raje torej pojem dve ali tri rezine zarečenega kruha in se imam potem štiri leta fino, kot pa vztrajam pri načelih in zavezah mojega šefa, bo najbrž rekel marsikdo. Predstavljajte si denimo, koliko erotičnih masaž bi novopečena poslanka iz Jelinčičeve SNS morala izpeljati, da bi zaslužila približno enako, kot bo zaslužila kot poslanka.

Pritisk se bo torej v prihodnjih tednih le še povečeval. Pritisk na šefe strank, naj se (ne) dogovorijo, pa tudi na tiste, za katere bo nastala ocena, da bi lahko preskočili. Strankarske obveščevalne službe delajo s polno paro in zbirajo podatke, ki bi koga lahko spodbudili, da “prostovoljno” ravna, kot želi ta ali ona stran. Bo pa treba začeti razmišljati tudi o morebitni tretji možnosti, ki na čelu vlade ne bi več pomenila Janše ali Šarca, pač pa nekoga tretjega, bolj sprejemljivega za obe strani. Če bo sedanja pat pozicija trajala še kakšen teden, bo zato na preizkušnji tudi zrelost slovenske politike. Doslej je ni bilo v obilju.

---

---