Po vojni obetaven mir

Dve leti trajajoča vojna za delnice in prevzem Certa holdinga, krovnega lastnika slovenskega dela nekdaj super tovarne elektrotermičnih aparatov Eta, se zaključuje na najboljši možni način: v dobro vseh!

No, skoraj vseh. Predvsem v dobro Cerkljanske. Čeprav imajo njeni ljudje za zdaj v rokah predvsem upanje, da se umiranje med hribe in doline razpetega raja končuje, je prav to vredno veliko več od novcev, ki jih bogato preštevajo dobičkarji delničarske vojne. Velika večina preostalih v nazadujoči občini gleda naprej.

Upanje ljudi Cerkljanske je vredno veliko več od novcev, ki jih bogato preštevajo dobičkarji delničarske vojne.

Na tiste, bržčas večne neznance, ki so videli le do svojih žepov, se ne ozirajo več. Celo ob razkritju mogočnih domačinov in njihovih družb v davčnih oazah, skoraj niso trznili. Delničarsko vojno so, z nekoliko sreče z novim lastnikom, ki jim je vešče razkrival poti v prihodnost, izdelali z odprtimi očmi. Zdaj vedo, da je delniško mešetarjenje ne le logika, pač pa kri kapitalizma. Sistema, ki jih je s tujim lastnikom Ete potisnil na rob prepada.

Njihove Ete, kot se jim še vedno rado zareče, v dojemanju sistema, ki jim je na pot postavil ogromno pregrad. Pred slabimi tremi desetletji, v nekem drugem sistemu, so bili na vrhu. Eta, z enim najvišjih prihodkov v Sloveniji in, denimo, skoraj trikratnikom prihodkov tedanjega Kolektorja v še skupni občini Idrija, je Cerkljanski dodajala kakovost življenju dih jemajoče. Zato da je zdaj, ko je Eta upadla na manj kot desetino Kolektorjevega prihodka in jo okolje in njeni ljudje ne zanimajo več, na dnu. Starajoča se, s prgiščem mladih in eno najnižjih povprečnih plač v Sloveniji.

Ljudje vedo, da z dna pot vodi le navzgor. Da znajo plezati, so vztrajajoči, navkljub pospešenemu odhajanju mladih, manj vztrajnih in naveznih na domačo grudo, potrjevali vsa leta padanja. Zato jim nikoli ni bilo hudega. Ti ljudje ne znajo biti brez dela in zato ne poznajo brezposelnosti. Znajdejo se in bodo v sodelovanju z novimi lastniki “njihovega” bogastva, ki so prav v njih in okolju prepoznali najbolj dragocen kapital, zmogli naprej. Počasneje, kot bi brez preprek, ki še utegnejo onemogočati vrnitev ali pritegnitev mladih in za plezanje čez ovire potrebnih kadrov. Doumeti bodo morali še kakšno lekcijo kapitalizma. A najpomembnejšo vojno so izbojevali. V miru in strpnosti pa bo tudi nemogoče postalo mogoče.


Preberite še


Najbolj brano